Zakaj ne pišem

Avtobiografska, delno esejistična pripoved o življenju hčerke priseljencev, ki vsled svoje narodne (ne)pripadnosti in razredne določenosti, ki jo bistveno zaznamujeta, ves čas ostaja glas deprivilegiranih. V svoji knjigi razmišlja o vseh krivicah, ki so se ji dogajale kot otroku in se ji pogosto še vedno, ter s tem skuša postati glas sebi podobnih, ustvariti želi prostor za vse, ki zaradi svoje narodnosti, barve kože, spola, spolne usmerjenosti, razredne pripadnosti ipd. ostajajo na robu družbe. Problematizira odnos s staršema, predvsem z mamo, s sošolci, učitelji ter determiniranost in (ne)moč preseganja le-te pri prebijanju na slovensko literarno sceno.

Govori o sindromu prevarantke, občutku manjvrednosti, lažni in škodljivi prevladujoči ideologiji individualizma in samouresničenja, ki nujno poraja poražence, saj nam vceplja miselnost, da lahko vsakdo uspe, če je le dovolj priden, sposoben in si tega res želi. Hkrati poudarja pomen knjige, literature in navsezadnje javnih knjižnic, ki dejansko delujejo po načelu enakosti in dostop do kulture in znanja omogočajo vsem. Kajti – če se vrnemo k naslovu – ne more si vsak privoščiti razkošja, da piše – tudi tu morajo biti najprej izpolnjeni osnovni pogoji za življenje. Knjiga odstira mnoga vprašanja in daje obilo snovi za razmislek, saj, kot pravi avtorica: »Če nasilja – sistemskega ali individualnega, ki sta vzročno povezana – na podlagi razreda, nacionalnosti, pa tudi spolne usmerjenosti, barve kože, spola in tako dalje ne opazite, je to precej zanesljivo znamenje, da ste privilegirani.« Roman je bil leta 2023 nominiran za nagrado kresnik.