Voda v jezeru ni nikoli sladka

Izbrano delo italijanske avtorice izpostavlja brezizhodnost mlajših generacij v Italiji, ki ne morejo oziroma ne znajo izstopiti iz družbenih okov, v katere so ujeti, v katerih so odraščali, ki so jim prirojeni oziroma v katerih so bili vzgojeni. Mlada Gaia odrašča v revni družini, ki se, v upanju na boljše življenje, preseli v predmestje Rima. A ker so njihovi vzorci zakoreninjeni pregloboko, jim tudi sprememba okolja ne pomaga. Gaia si v življenju želi več, želi si nekaj doseči, mama pa ji vseskozi dopoveduje, da naj se začne zavedati, kje je njeno mesto. Da se dekleta njenega kova ne smejo pritoževati, da morajo ponižno sprejemati vse, kar se jim zgodi, da pač boljše življenje »ni zanje«. Tako je poleg družbene problematike v delu izpostavljen tudi uničujoč odnos med materjo, ki ne želi izstopiti iz starih, prirojenih vzorcev, ter hčerjo, za katero pa privzgojeni nikdar niso bili in nikdar ne bodo dovolj.