Nadležna ljubezen

Protagonistki romana, 45-letni Deliji, v skrivnostnih okoliščinah umre mati. Mati, do katere je Delia gojila izrazito ambivalentna čustva – bila ji je v nadlego, ves čas je skušala pretrgati vez z njo in se osvoboditi čustvene navezanosti, hkrati pa se je v sebi bala, že kot majhna deklica, a se niti kot odrasla ženska tega ni znala otresti, da jo bo mati za vedno zapustila, da bo nekega dne odšla in se ne bo več vrnila. Delia se vrne v rojstno mesto na materin pogreb, kjer neizogibno sreča že pozabljene sorodnike, znance iz otroštva in mladosti, skrivnostnega Caserto. Z njim naj bi njena mati že v mladosti imela razmerje, z njeno smrtjo pa se je razkrilo, da sta v jeseni življenja razvila pristen in spoštljiv odnos ter drug drugemu krajšala čas. On je bil tudi tisti, ki je bil z njo v zadnjih trenutkih in je verjetno edini vedel, kaj se je v resnici zgodilo. Med tavanjem po ulicah in trgih Neaplja se Delia spominja dogodkov iz preteklosti, družinskega nasilja, materine spogledljivosti in očetovega ljubosumja. Razkrije se, da je bila povod za vse te razprtije in očetovo pretepanje matere pravzaprav Delia sama – očetu je namreč povedala zgodbo o tem, kaj vse Caserta v kleti slaščičarne govori njeni materi in kaj z njo počne. Delia sama šele zdaj, v zrelih letih in po materini smrti, dojame, da so ti spomini plod njene domišljije in da se vse to, kar je pripovedovala očetu, v resnici ni nikoli zgodilo. A ko nekaj dni po pogrebu obišče zapuščeno klet slaščičarne, v kateri je bila kot majhna deklica redna gostja, saj se je igrala z domačim sinom, se nadnjo zagrne spomin, dolgo pokopan globoko v nezavednem. V Nadležni ljubezni Elena Ferrante problematizira odnos mati-hči, h kateremu se vrača v vseh svojih delih. Ta, zadnji v slovenščino prevedeni roman te priljubljene pisateljice, je namreč njeno prvo, že leta 1992 objavljeno delo. A poleg tega je to tudi roman o zlorabah, takšnih in drugačnih, spoprijemanju z njimi in njihovem usodnem vplivu na življenje.