Kenozoik

Luka in Lena sta običajen par v zgodnjih tridesetih. On voznik reševalnega vozila, ona medicinska sestra v isti ustanovi. Oba predana poklicu a z nekaj težavami v zasebnem življenju. Lena namreč začne čase trpi za depresijo, želela se je celo ubiti. Luka ji na vsak način želi pomagati, a ne ve kako. Ve, da je njun odnos na kocki, a ko vozi, ko pomaga ponesrečencem in jih karseda hitro pripelje na urgenco, natanko ve, kaj je njegova naloga, kje je njegovo mesto, in vse je tako, kot mora biti. V ospredju romana so odnosi in njihova (ne)pristnost. Tako ima Ana, Lenina najboljša prijateljica, že od nekdaj težave s partnerji, Lenina starša se ne prenašata, a vendar ne moreta živeti drug brez drugega – ona izgubljena v (namišljenih) boleznih in strahu pred njimi, on nerealiziran pisatelj, ki po fiasku z zadnjim romanom, ki ga je dojemal kot svoje remek delo, pristane pri žanrski literaturi, s čimer razočara predvsem sebe. Luka in Lena si želita otrok, a jima to ni usojeno … Lena kot odlična poznavalka značajev najde šibko točko vsakega ter si vzame čas, da njeno maščevanje neopazno, a zanesljivo načne udobni svet njenih bližnjih. Roman se bere kot napeta psihološka drama, polna skrivnosti in nepojasnjenih dogodkov. A ti ne izvirajo in nadnaravnega, ampak iz globin človeške psihe. Kako hitro nas dobro podane ideje prepričajo v slaba dejanja, koliko je potrebno, da se ljubezen sprevrže v sovraštvo? Koliko sploh poznamo naše najbližje in njihova intimna nagnjenja? Kako blizu smo si z ljudmi okoli nas v resnici in kako sami pravzaprav potujemo skozi življenje? Kaj ga osmišlja in kaj nas določa?