Bralni klub Lipa deluje v okviru Literarnega krožka Društva za izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju LIPA Domžale. Krožek vodi gospa Zlatka Levstek. Srečujejo se vsako sredo ob 10.00 uri v prostorih društva. Prvo in tretjo sredo v mesecu berejo svoje zgodbe oziroma pesmi, ki jih pišejo na določeno temo. Druga sreda je namenjena izobraževanju, četrto sredo v mesecu pa se pogovarjajo o knjigi, ki jo izberejo s predhodno sestavljenega seznama knjig, ki jih priskrbimo v Knjižnici Domžale. Bralni klub vodi gospa Janka Jerman. Na srečanjih najprej predstavijo avtorja obravnavane knjige, sledi razgovor, ki je po navadi zelo živahen. Skupina je odprta, nekaj članov prihaja samo na razgovore o knjigah.

SEZONA 2018/2019

 Ian McEwan: V imenu otroka 

O knjigi nas je razmišljalo deset.  Vse smo menile, da knjiga vleče in prinaša veliko izzivov za razmišljanje in debato. Fioma, sposobna sodnica za družinsko pravo, se trudi vse primere obravnavati temeljito in najti rešitve, ki bi bile najboljše za otroke. Obenem pa doživlja še osebno krizo, ko ji mož pove, da bi rad doživel še kaj razburljivega in se zato za nekaj časa seli k ljubici. Ob tem smo razmišljale o dolgoletnem zakonu, kako živeti, da zakon ostane zanimiv. Večina se nas je postavila na Fiomino stran, čeprav smo debatirale tudi o možu, a nam njegova odločitev ni bila všeč. Bolj smo razumele, ko se je razočaran vrnil  in se potrudil, da je počasi spet pridobil ženino zaupanje.

Ob primeru siamskih  dvojčkov, ki ga je sodnica obravnavala in primeru mladostnika, ki zaradi vere ni hotel nujne transfuzije, seveda pod vplivom staršev in verskih starešin, smo se zamislile, kako močan vpliv ima lahko vera, kakšni pritiski nastanejo ob odločitvah in razsodbah  na sodnika, kako okolje pritiska in zagovarja svoje mnenje. Ob tem smo razmišljale tudi o razsodbah  v Sloveniji.

Dileme vedno so. Za odločitve je treba pogum in odgovornost, kar Fioma ima. Pa jo vseeno zanese ob Alanu, ki se nanjo naveže, sprejme transfuzijo, preživi, tudi starši se oddahnejo, ker odločitev ni bila njihova, torej Bog ne bo zameril, otrok pa je živ.  Njeno razumevanje  mladostnika zavede in rad bi živel z njo, kar pa seveda sodnica zavrne. Ko se bolezen ponovi, Adam odkloni transfuzijo in umre. Fiome drugič nihče ne obvesti. Veliko smo se vrtele okrog tega problema. Nosi Fioma svoj del krivde?

Vsekakor priporočamo, da knjigo preberete.

Zapisala: Janka Jerman
 

  Polona Glavan: GVERILCI  

Razpravljalo nas je devet. Večina je bila navdušena, dve pa sta menili, da sta nekatere zgodbe težko brali. Največ pove izjava ene od nas, da zgodbe udarijo v glavo, da res niso lahko branje, niso za razvedrilo, ampak zahtevajo poglobljeno branje in premislek. Iz naslova nismo toliko pričakovale. Zgodbe so nas navdušile, celo osupnile s svojo vsakdanjostjo. Tako živimo. Tako živijo ljudje okrog nas, pa tega ne opazimo. Odpirajo se problemi današnjega časa, odnosi med ljudmi. Zgodbe pretresejo, posebno Janko in Metka. Spraševale smo se, kako je opisana družina živela, da starši niso opazili, kaj se dogaja in še, ali bi deklici kasneje razložili, da jo je brat zlorabljal ali ne. Našle smo se v Nenavadni identiteti Nine B. Zanimivo je, kako pisateljica poudari pomen besed, ko jih piše z veliko. Tudi Tristo milijonov metrov na sekundo nam je dala misliti. Skratka, zahtevno, a kvalitetno branje, ki ga priporočamo.

Zapisala: Janka Jerman
 

  Jonathan Franzen: ČISTOST  

Razpravljalo nas je deset. Večina je soglašala, da je knjiga preobsežna in osnovna zgodba preveč obtežena z dogajanjem, ki ga je včasih težko povezati in z njo pravzaprav nima  neposredne zveze. To povzroča težave pri branju in sledenju družinske drame glavne junakinje Pip, ki živi z mamo in hoče spoznati očeta, za katerega ji mama noče povedati. Je preplet številnih oseb in njihovih zgodb, življenjskih dilem in nenehnega teženja k čistosti, ki si jo pa vsak po svoje predstavlja.

Knjiga je sicer perfektno zasnovana, vključuje dogajanje po vsem svetu in nam nastavlja ogledalo, v katerem zagledamo vse težave sodobnega sveta, od korupcije, podkupovanja, laži, totalitarizma, globalizacije, izkrivljene spolnosti, slabe družinske vzgoje, skratka vse aktualne teme. Pisatelj včasih pretirava, da bralca prebudi in prisili v razmišljanje. Vse osebe so pravzaprav konfliktne, nesposobne normalno živeti, manipulirajo, odnosi so napeti, večkrat sovražni in  dostikrat šokantni.

Pisatelj je sicer mojster besede, motilo pa nas je besedišče. Nekatere so povedale, da knjige ne bi nikomur priporočile za branje, predvsem ne mlajšim. Menim, da je pogled skozi  naša očala poštenosti in kvalitetnega družinskega in medsebojnega življenja malo obremenjen in bi mlajši videli in doživeli knjigo drugače.
 

Zapisala: Janka Jerman
 

  Margaret Mazzantini: SIJAJ  


Anica:  Na začetku sem brala težko, čutila sem nek negativizem. Bila sem prizadeta, čeprav je zgodba prikazana na ljubeč način. Veliko sem razmišljala. Prav je, da take knjige so, da nam odpirajo manj znana obzorja. Odličen jezik.

Mira: Sama verjetno ne bi izbrala knjige. Verjetno bi jo odložila, če ne bi bila za naše branje. Motil me je jezik, zdel se mi je vulgaren. Nišem še brala knjige, ki bi obravnavala drugačno spolno usmerjenost. Zdaj pa sem vesela, da sem knjigo prebrala. Dobra je in marsikdo bi jo moral prebrati, da ne bi obsojal.

Mija: Brala sem dvakrat. Te knjige ne moreš kar pojesti, brati je treba pozorno. Družba ima slabo mnenje, nepravilno, da lahko tako nagnjenje v sebi zatreš. Ne moreš ga iztrgati, sem se naučila iz knjige. Lahko  sprejmeš in živiš s tem. Okolica pa tega ne sprejme vedno.

Lidija: Brala sem že druge knjige iste pisateljice. Ta pa me je še posebno prevzela. Poglobila sem se v drugačnost, ne obsojam, sem že zdavnaj skušala razumeti in to sprejeti.

Milena: Tudi jaz sem na začetku razmišljala, da knjige ne bi prebrala do konca, če bi ne bila za skupno obravnavo. Potem sem jo prebrala celo dvakrat. To je tema, ki se šele odpira. Knjiga me je prisilila v razumevanje. Zbirala sem informacije. Menda je kar 10 % ljudi tako spolno usmerjenih.

Zlatka: Tudi jaz bi jo odložila, če ne bi bila določena za naše branje. Potem se mi je odprlo. Videla sem tudi lepo, tudi v odnosih. Poznala sem gospo, ki je bila poročena s homoseksualcem, ki tudi ni zdržal. Pri branju sem uživala v slogu, opisi so kot pesem.

Marija: Brala sem z užitkom. Pritegnil me je jezik, tudi slog. Nekatere motijo izrazi. Razmišljala sem, če bi jih tudi toliko motili, če bi slo za ljubezen med moškim in žensko. Knjiga me je fascinirala. Povedati je rešitev. Tudi sama sem se že srečala s podobnim primerom. Družba preveč obsoja, preveč je dvolična. Zato knjiga odbije. Zame je to odlična knjiga.

Ema: Bomba med knjigami. Dobro, da je prevedena. ker je homoseksualna plat spolnega življenja še vedno zakrita, imamo ponižujoč, negativen odnos. Izvira tudi iz cerkve. Knjiga o tem pošteno govori. Človek ni kriv. Celo njega preseneti situacija, ko se je zave, da se je narava poigrala z njim. Ne more drugače. Bi pa knjigo skrajšala, posebno prvi del. Naslov me je fasciniral. Iskala sem ga v vsebini in ga tudi našla. Knjiga je družbeno kritična na fin način. Koliko sta fanta prestala, kako sta trpela. Tudi nasilje med njima je zanimivo. Zakaj sta bila nasilna drug z drugim? Je bil to sadizem ali kaj drugega?

Janka: Nisem imela težav z branjem knjige. Poznala sem moškega, ki je imel tako nagnjenje. Bil je izreden kolega in enako kot glavna junaka je imel rad otroke. Skrbel je zanje in se tudi poročil. Toda usoda je do teh ljudi hudobna. Take knjige odpirajo obzorja in moralo bi jih brati več ljudi. Uživala sem v jeziku in v stilu pisanja.

SEZONA 2017/2018

  Mirjana Bobić Mojsilović: DNEVNIK SRBSKE GOSPODINJE  


Anica: Knjigo sem doživljala zelo intenzivno zaradi dogajanja v Jugoslaviji, ne samo okoli nas, ampak tudi pri nas. Zanimivi so odnosi in gledanje na življenje v skupni državi. Kaj lahko povzroči neki vodja? Je sploh še smiselno, da grem volit, če se potem vse obrne? Razmišljala sem, kako močen je bil Tito, da je toliko časa držal skupaj tako različne narode. Glavna junakinja me je presenetila kot oseba. Knjiga se dobro bere.

Mija: Zanimiva knjiga, me je pritegnila, ker sem našla v njej sebe kot otroka, deklico, odraslo žensko, čase, ki smo jih doživljali v Jugoslaviji. Zgodba zajema bistvo tega življenja. Razmišljanje po razpadu Jugoslavije je boleče, skozi knjigo veje iskanje človeka, ki bi enako razmišljal, ki enako ljubi svoj narod. Zanimivo je, da smo v Jugoslaviji imeli občutek, da so drugi narodi privilegirani. Podobno kot v družini, ko otroci merijo ljubezen staršev.

Milena: Sprva sem pomislila, da bom knjigo težko brala, a me je pritegnila, ko sem se spomnila na čas, ki smo ga skupaj živeli, kaj smo doživljali. Razmišljala sem, koliko je človek vodljiv in kako to izkoriščajo vodje, kakšen je vpliv medijev. Zanimiva je povezava s Slovenijo. Nekdo, ki ni živel v tem času, bo knjigo težko razumel. Pisateljica je dobro ujela nivo gospodinje.

Marija: Knjiga bi lahko bila krajša in bi vse povedala. Skozi njo veje opravičevanje Srbov in njihovih dejanj ob propadu Jugoslavije, vsi smo nekaj prispevali, tudi Srbi. Glavna junakinja se tega zave šele na koncu knjige, ko jo strezni družinska tragedija.

Ema: Delim mnenje kolegic.  Knjiga je berljiva, glavna junakinja sposobna ženska, vse zna in izpelje, nenehno išče moškega, kar zame ni simpatično, a spada v zgodbo. Beži pred resnico, noče videti, kaj počne brat. Všeč mi je bil opis mitingov, kako snubijo za udeležbo. Knjigi bi dala naslov Srbija, ker je to neka preglednica srbske zgodovine. Naslovnica mi deluje kičasto.

Zlatka: Lažje sem brala začetek knjige, ker sem se vživela v skupne čase. Veliko sem razmišljala o različnosti in doživljanju v skupni domovini. Knjiga se dobro bere, posebno za bralce, ki snov poznajo.

Janka: Zanimiva vsebina za tiste, ki smo doživljali isti čas kot pisateljica, nekako nostalgična, budi spomine. Sprva sem lahko brala hitro, kasnejša poglavja pa bolj počasi. Veliko sem razmišljala o prikazanih družinskih odnosih, odnosu do drugačnih, ki je danes spet zelo aktualen, pa o občutku krivde, ki ga avtorica naprti mami in njeni odločnosti. Pridružujem se mnenju kolegic, da je knjiga bolj zanimiva za nas, ki smo sodelovali v opisanem času, kot za bralce, ki jim je to tuje.

  Arno Geiger: STARI KRALJ V IZGNANSTVU  


Milena: Knjigo sem jaz predlagala. Prevzela me je zato, ker je napisana, da sporoči ljudem, kakšno je življenje z dementnim sorodnikom, da se da tudi z njim živeti. Ni priročnik, a lepo prikaže razvoj bolezni. Dotika se vse družine, hkrati vseh nas, ki radi podobne težave in razmišljanje o tem pometemo pod preprogo. Prve znake pripisujemo kar starosti, ko pa spoznamo, da je nekaj narobe, je po navadi že prepozno. Imam svoje izkušnje s taščo, ki je do 80. leta normalno funkcionirala, potem pa se je začelo. Knjiga nas izobrazi, da se moramo soočiti in ukrepati.

Anica: Moj oče je bil dementen in živela sem s tem. Ni prav, da hočemo človeka spremeniti, moramo ga razumeti in bolezen sprejeti, da nas ne boli preveč. Le tako mu lahko pomagamo. Knjiga nam lahko pri tem pomaga.

Mija: Ko sem začela brati, sem se bala, da me bo vsebina prizadela. Pa me ni. Verjetno zaradi načina pisanja, ki je zelo realističen. Sem se pa nekaj naučila. Demence nas je strah, posebno v naši okolici, ker se nam zdi, da bolnik trpi. Iz knjige pa sem spoznala, da ni tako, če ga okolica sprejeme takega, kot je. Bolj hudo je torej za njegove domače. Razmišljala sem tudi, da se v dementnem človeku lahko budijo zatajevana čustva in je morda to vzrok, da so nekateri hudobni.

Marija: Knjiga mi je odprla veliko vprašanj. Se morda meni že kaj takega dogaja, ker pozabljam? Bi znala živeti z dementnim človekom in skrbeti za svojca? Občudovala sem očeta v knjigi zaradi njegovih občasnih prebliskov, ki so bili zelo iskrivi. Res je bil kralj. Spoznala sem, da imajo bolniki tudi svetle trenutke. Uživala sem v dialogih.

Ema: Naslova sem se sprva ustrašila, potem pa mi je bila knjiga všeč. Zavedela sem se, da nas uči in brala sem z užitkom. Dobro je, da je bila udeležena vsa družina. Vsi so se postavili v očetov svet in mu skušali olajšati življenje. Dialogi med očetom in sinom so odlični. Bolezen je treba razumeti. Pri očetu so se v demenci kazale njegove življenjske izkušnje. Niso se izgubile med boleznijo.

Janka: Zgodba je osebna izpoved o bolnem očetu, je pripoved o življenju družine, ki se spominja očetove vloge v njenem življenju v preteklosti in to vpliva sedaj na življenje  z bolnim očetom. Ni učbenik, je pa premišljeno napisano delo, ki da bralcu misliti, saj nas vpelje v svet bolnika z demenco. Spoznaš, kako pomembno se je vživeti v njegov svet, da ne izgubi dostojanstva. Do njega je treba speljati most, priti k njemu, ne pa ostajati na drugem bregu. Zanimiva se mi je zdela tudi pripoved, kako je oče kopičil stvari. Mar jih ne kopiči večina ljudi? Sama se trudim, sedaj v poznih letih, da ne bi vsake stvari spravila z mislijo, da bom še rabila.

Zlatka: Zanimiva knjiga. Vpelje nas v drugačen svet, svet, ki se odpira v človeku z demenco, ki ga mi ne moremo razumeti. Toda potruditi se moramo, da najdemo pot do njega, ga razumeti in mu dovoliti, da ostaja še vedno on sam, kolikor pač bolezen dovoljuje.

  Kathryn Stockett: SLUŽKINJE  

Anica: Knjigo sem predlagala, ker je napisana iz izkušenj, vživela sem se v zgodbe belih in črnih ljudi, v hudobijo in dobroto. Razmišljala sem o razlikah med ljudmi. Ne preganjamo se samo zaradi  barve kože. Tudi druge razlike motijo.

Mira: Knjiga je dobro napisana, odlični so detajli. Brala sem z užitkom, odnos črni-beli mi je odprl  pogled nazaj, vidik ženske služkinje je odlično opisan, okolje je avtorica poznala. Morda je knjiga malo preobsežna.

Mija: Zanimivo branje. Spotoma sem ugotovila, da sem knjigo že brala, a me to ni motilo. Žalostno je, da se je to dogajalo še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Napisano je skozi oči žensk. Moški liki so v ozadju, morda izstopa le Johni.

Zlatka: Brala in brala sem, čeprav sem se sprva ustrašila debeline knjige. Odstirali so se mi problemi, Vsebina me je prizadela. Dober jezik, odlični opisi.

Marija: Knjiga si zasluži branje. Odnosi med belimi in črnimi, ravnanje s služkinjami, posebno bogatejših slojev, odpira kar tri probleme: odnose med belimi, odnose med črnimi in odnose beli-črni. Amerika je odklonilna do vsega, kar je pod njimi. Če ne pašeš v okvire, te ne sprejmejo.

Janka: Brala sem z zanimanjem. Saj smo o tem govorili, spomnim se iz mladosti. Toda ta zgodba je napisana tako natančno, da človeka zaboli. Razmišljaš  širše. Nasprotja v svetu ne izvirajo le zaradi barve, že drugačen pogled te lahko pahne v prepad. Tudi o tem pripoveduje knjiga. Veliko snovi za razmišljanje. Dobri dialogi, jezik odličen.

Zapisala: Janka Jerman