Začetki knjižničarstva v Domžalah segajo v leto 1893, ko je bilo ustanovljeno Bralno društvo Domžale. O tem, koliko knjig je bilo v tej knjižnici, ni poročil. Prav tako ni znano, kdaj sta prenehala delovati društvo in kdaj knjižnica.⁽¹⁾

Franc Bernik v svoji knjigi Zgodovina fare Domžale piše, da je takratno dijaštvo 8. septembra 1904 ustanovilo potovalno prosvetno knjižnico. Njen namen je bil, da bi s širjenjem slovenskih knjig napeljevali ljudi k branju in s tem tudi k večji izobrazbi. Za ustanovitev te knjižnice so bili posebno zasluženi dijaki Franc Breceljnik, Ivan Kecelj, Ivan Kralj in Avgust Trojanšek.

Knjižnica je bila najprej v Zgornjih Domžalah št. 35 pri Antonu Juvanu, ki je bil hkrati tudi knjižničar. Umrl je 14. aprila 1910. Ko so dijaki doštudirali in se zaposlili, je knjižnica prenehala z delovanjem.⁽²⁾

V okviru Katoliškega izobraževalnega in podpornega društva je leta 1904 zaživela tudi knjižnica.⁽³⁾

Knjižnica je pred prvo svetovno vojno izvrstno poslovala, saj je imela kar 452 vezanih knjig, ki so jih člani in članice pridno prebirali.

V letu 1904 so jih prebrali 43, število prebranih knjig je do leta 1908 naraščalo, v tem letu so jih prebrali 2138, nato je število prebranih knjig do leta 1914, ko so jih prebrali samo 664, počasi upadalo. V teh letih so skupno prebrali 13.660 knjig.⁽⁴⁾

Prva svetovna vojna je društveno knjižnico skoraj uničila. Že prej precej poškodovane knjige so prišle v roke slovenskim vojakom ranjencem, ki so bili nastanjeni v Društvenem domu, kjer je imela svoje prostore tudi knjižnica. Veliko knjig je bilo poškodovanih in uničenih. Zaradi povojne draginje se je knjižnica le počasi opomogla. Šele proti koncu leta 1922 je knjižnica zopet imela nad 300 knjig. ⁽⁵⁾

V letu 1923 je knjižnica štela 356 knjig, leta 1939 pa že 663 knjig. Knjig so prebrali veliko manj kakor pred vojno, ker je bila vpeljana izposojnina, en dinar za izposojene knjige. Knjižnica si je hotela s tem zagotoviti svoje dohodke in s tem tudi možnost za razširitev. ⁽⁶⁾

Da bi bila knjižnica lažje dostopna svojim bralcem, so jo leta 1940 iz Društvenega doma premestili v kaplanijo. Knjižnica je bila odprta ob nedeljah in praznikih. Za izposojo so skrbeli člani Fantovskega odseka Domžale. Okupator je knjižnico povsem uničil. ⁽⁷⁾

Ko so se končale grozote druge svetovne vojne, je učiteljica Gizela Ušeničnik do junija 1946 v Društvenem domu, sedanji Glasbeni šoli, uredila knjižnico, za katero so Domžalčani dobili 476 knjig iz zbirnega centra v Ljubljani, nekaj knjig pa je bilo pridobljeno še s strani ostankov sokolske knjižnice in pa darov posameznikov.⁽⁸⁾ Tako je imela knjižnica ob ustanovitvi vsega skupaj 540 knjig, število bralcev za to leto ni znano, bilo pa je izposojenih 223 knjig. Leta 1949 je knjižnico prevzelo Sindikalno kulturnoumetniško društvo in kot posebno sekcijo ustanovilo knjižnico, imenovano Prešernova knjižnica in jo upravljalo do konca leta 1955.⁽⁹⁾

Po letu 1945 je bila prva knjižničarka v Domžalah Gizela Ušeničnik, od leta 1946 do 1950 pa Minka Peternel-Marta. Ko društvo ni moglo več dobiti knjižničarja, ki bi to delo opravljal honorarno, so leta 1950 zaposlili knjižničarko Mimi Privšek, ki je to službo vestno in natančno opravljala vse do upokojitve leta 1976.

Knjižnica je imela najprej svoje prostore na vogalu ob križišču Savske in Karantanske ulice. Nato pa je imela za kratek čas svoje prostore v bloku na Ljubljanski cesti.⁽¹⁰⁾

Kot je bilo zapisano v poročilu knjižnice DPD(11) Svoboda Domžale iz leta 1959, je bila knjižnica nastanjena v lokalu, ki že nekaj časa ni več odgovarjal razvoju knjižnice. Prostor je bil premajhen in nefunkcionalen, saj knjig ni bilo mogoče "razporediti po tematiki", kajti njihovo število je do leta 1957 naraslo na 5234 knjig, niti jih ni bilo mogoče urediti tako, da bi bile prosto dostopne bralcem. Manjkala je tudi čitalnica, kjer bi bralci lahko študirali in v miru prebirali časopise.

Razvoj knjižnice so v veliki meri zavirala skromna finančna sredstva, ki so že skozi celotno obdobje predstavljala največji problem, kar se je potem pokazalo predvsem v tem, da knjižnica ni imela vse literature, ki je izšla po letu 1945, niti ni bila naročena na dnevno časopisje in revije.⁽¹²⁾ Leta 1960 je bila knjižnica premeščena v vogalno hišo nasproti železniške postaje v Kolodvorski ulici 8.⁽¹³⁾

Čitalnico je knjižnica dobila šele leta 1978 po večletnih prizadevanjih Delavske univerze in Kulturne skupnosti.⁽¹⁴⁾

Knjižnice v Domžalah, Mengšu, Moravčah, Brdu, Šentvidu in Dragomlju so bile ustanovljene takoj po letu 1945. Vzdrževale so se iz lastnih sredstev in iz pomoči raznih političnih, kulturno-prosvetnih in upravnih organizacij. Razvoj posameznih knjižnic je bil zelo različen glede na to, da so bila finančna sredstva nestalna in niso bila tako visoka, da bi lahko zagotavljala nemoten razvoj teh knjižnic. To stanje je trajalo vse do leta 1961, ko je bila v oktobru tega leta po dolgotrajnih prizadevanjih ustanovljena Občinska knjižnica Domžale s svojima podružnicama v Mengšu in Moravčah.⁽¹⁵⁾ Pozneje sta se ji pridružili še knjižnici v Dragomlju in na Prevojah, vendar so prevojsko knjižnico kmalu opustili.⁽¹⁶⁾

1. oktobra 1960 je bila ustanovljena Občinska knjižnica Domžale, 24. novembra 1960 pa je Občinski ljudski odbor Domžale na seji Občinskega zbora in na seji Zbora proizvajalcev sprejel odločbo o ustanovitvi Občinske knjižnice Domžale kot samostojnega zavoda. Ta zavod sta vodila upravni odbor in upravnik Vinko Mazi. ⁽¹⁷⁾

Do ustanovitve Občinske knjižnice Domžale s svojima podružnicama v Mengšu in Moravčah je prišlo predvsem zaradi tega, ker so knjižnice s svojim knjižnim fondom vršile zelo pomembno funkcijo v sistemu celotne šolske in pošolske vzgoje.

V Občinski knjižnici Domžale in njenih podružnicah je bilo v letu 1960 11.100 knjig, vpisanih pa je bilo 2.234 bralcev, ki so si v letu 1960 izposodili 27.510 knjig, leta 1961 si je 2.514 bralcev izposodilo 34.850 knjižnih enot, v letu 1962 pa je to število upadlo na 30.814 izposojenih enot na 2.810 vpisanih bralcev. Do leta 1961 je število izposojenih enot stalno naraščalo, v letu 1961 pa je število izposojenih enot padlo za 4.036 enot. Vzrok za tako upadanje lahko iščemo v preselitvi knjižnice. Če si pogledamo še strukturo bralcev, je bilo 52 % odraslih bralcev in 48 % mladine.⁽¹⁸⁾

Dejavnost Občinske knjižnice Domžale pa ni bila omejena samo na izposojo knjig v Domžalah, Mengšu in Moravčah. Preko potujoče knjižnice (tedaj še v obliki kovčkov) je zadovoljevala potrebe prebivalcev po knjigah v drugih, bolj oddaljenih krajih občine, kjer niso imeli lastnih knjižnic, ali pa so te knjižnice zaradi slabih materialnih pogojev ostale brez stalnega prirastka knjižnega fonda. Potujoče knjižnice v obliki "potujočih kovčkov" so krožile predvsem po krajih v Črnem grabnu in v Mengšu. V letu 1962 je bilo na razpolago 5 "potujočih kovčkov" s približno 100–150 knjigami, ki so bili do tega leta že v Zlatem polju, Krašnji, Krtini, Blagovici, v Domu počitka v Mengšu, Pečah in v Dešnu. Ljudje so si tudi v drugih krajih želeli te potujoče knjižnice, predvsem v zimskem času, vendar pa je nastal problem, ker je bilo težko najti človeka, ki bi to delo vodil na terenu.⁽¹⁹⁾

V tem času pa je imela knjižnica tudi prostorske probleme, saj ni bilo prostora za nujno potrebno čitalnico. S čitalnico bi se povečal tudi obisk, saj je imela knjižnica že kar nekaj priročne literature, katere pa bralci niso mogli uporabljati, ker je imela knjižnica samo en prostor.⁽²⁰⁾

Knjižnica v Moravčah je bila leta 1965 preseljena v nove prostore kulturnega doma, v Mengšu pa so knjižnico žal preselili v drugo nadstropje Kulturnega doma, kamor so zahajali le najbolj vneti bralci.⁽²¹⁾

22. 10. 1964 je bila knjižnica preimenovana v Občinsko matično knjižnico Domžale.⁽²²⁾

Izvršni odbor Temeljne izobraževalne skupnosti je na svoji seji, dne 27. 7. 1968, predlagal, da naj bi se Občinska matična knjižnica Domžale pripojila k Delavski univerzi zaradi močnejše organizacijske povezave.⁽²³⁾ Po sklepu Skupščine občine Domžale je bila Občinska matična knjižnica Domžale, dne 23. 8. 1968, kot posebna poslovna enota priključena k Delavski univerzi Domžale.⁽²⁴⁾

Po dolgih letih je mengeška knjižnica končno dobila primerne prostore. Vsa povojna leta so si prizadevali, da bi knjižnica, ki je delovala v okviru Občinske matične knjižnice Domžale, prišla do primernih prostorov. Knjižnica je bila nastanjena v drugem nadstropju Kulturnega doma, kar je bil vsekakor neprimeren prostor, vendar je knjižnica kljub temu vseskozi vršila svoje kulturno poslanstvo. Knjižnica se je konec meseca septembra 1971 lahko preselila v nove prostore in dobila tudi novo opremo. Finančna pomoč krajevne skupnosti in sredstva Kulturne skupnosti, ki je prispevala okoli dva milijona starih dinarjev, so v začetni fazi zadostila osnovnim potrebam za primerno ureditev prostora.⁽²⁵⁾

Občinska matična knjižnica Domžale je imela zelo slabe prostore, bila je brez ustreznega mladinskega oddelka, brez čitalnice in brez rezervnega skladišča. Finančna sredstva niso zadostovala niti za trenutno dejavnost. Pomanjkanje se je pokazalo tudi pri strokovnem kadru, kjer bi morala knjižnica po normativih imeti še enega bibliotekarja, enega višjega knjižničarja in enega knjižničarskega manipulanta.⁽²⁶⁾

Knjižnica je imela neprestane težave tako s prostori kot tudi s finančnimi sredstvi, z ustanovitvijo Kulturne skupnosti Domžale leta 1971 pa so bili ustvarjeni pogoji za sanacijo knjižnice. Poleg dotacije, ki jo je knjižnica leta 1971 dobila od TIS Domžale ⁽²⁷⁾, je Kulturna skupnost Domžale namenila za redno delovanje preko pet milijonov starih dinarjev. S temi sredstvi je knjižnica najprej poravnala dolg pri nabavi knjig, ki je bil še iz leta 1969, nabavili pa so tudi kar nekaj novih knjig, ki jim jih založbe zaradi starega dolga prej niso hotele več dobavljati.⁽²⁸⁾

Denar, ki ga je namenila Kulturna skupnost, so porabili tudi tako, da so se lotili adaptacije knjižnice na Kolodvorski ulici 8. V začetku junija leta 1974 je bila prva faza knjižnice zaključena in prostori so bili ob prisotnosti članov delovne skupnosti, predstavnikov Kulturne skupnosti, TIS-a in občinske skupščine dani svojemu namenu.⁽²⁹⁾ Kasneje pa so se začeli tudi razgovori za ureditev čitalnice, ki naj bi kot sestavni del pomenila zaokroženo celoto na področju knjižničarstva.⁽³⁰⁾

Delo v knjižnici je po opravljeni adaptaciji potekalo normalno. Prizadevanja, da bi v letu 1975 uspeli urediti tudi odprte zadeve glede čitalnice, niso bile dokončno rešene, čeprav je o tem razpravljal tudi Izvršni svet pri Skupščini občine. Dela so se v tem letu sicer začela, vendar pa je pridobitev potrebnih soglasij za adaptacijo zaviralo delo, ker Elektro Ljubljana - okolica ni izdala ustreznega dovoljenja za ureditev električnega omrežja na Kolodvorski 8.⁽³¹⁾

V letu 1977 so se začela adaptacijska dela čitalnice.⁽³²⁾ Konec leta 1978 je končno nastopil trenutek slovesnega odprtja čitalnice. Domžale so po več letnih prizadevanjih Delavske univerze in Kulturne skupnosti dobile sodobno urejeno čitalnico.

V letu 1982 so v knjižnici, po dogovoru s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo in Kulturno skupnostjo, pričeli z nekaterimi obnovitvenimi deli, saj je bilo potrebno urediti ogrevanje, varovanje knjižničnega fonda in z manjšimi adaptacijskimi deli pridobiti nove prostore⁽³³⁾, katerih rezultat je bila pridobitev prostorov za oddelek marksistične literature, literature o Sloveniji in domoznanske literature.⁽³⁴⁾

V letu 1983 je Kulturna skupnost namenila dodatna sredstva za nabavo knjižnih novitet in za dokončanje adaptacijskih del v Domžalah in Moravčah. Vendar pa ta sredstva ne bi zadostovala, če bi za izvajalce del poiskali obrtnike. Tako so večino adaptacijskih del opravili sami (beljenje, montaža ...), tako da ni bilo potrebno trošiti sredstev za redno dejavnost.⁽³⁵⁾

V začetku leta 1985 so v knjižnici uvedli članarino namesto izposojevalnine, kar je knjižničarjem omogočilo več časa za delo z uporabniki, knjižnica pa je tudi prešla na celodnevno odprtost.⁽³⁶⁾

Obnova stare šole Venclja Perka za potrebe knjižnice se je proti koncu leta 1986 zaključevala in s tem je knjižnica pridobila nove prostore, velike približno 800 m², ki so bili tudi na novo opremljeni.⁽³⁷⁾ Po načrtih arhitektov Jerneja Kraigherja in Igorja Škulja so obnovitvena dela novih prostorov knjižnice izvedli domžalski obrtniki iz zadruge Zora, opremilo pa jo je mizarstvo Počkaj iz Sežane. Dela je vodil gradbeni odbor pod vodstvom predsednice občinske konference SZDL Vere Vojska, v kulturni skupnosti pa se je s problematiko knjižničarstva posebej ukvarjal Jernej Lenič. Matična služba Narodne in univerzitetne knjižnice je opravila svetovalno delo. Skupščina občine in njen izvršni svet ter domžalske krajevne skupnosti so skrbele za zadostna finančna sredstva, poseben prispevek pa je dala tudi delovna organizacija Helios. Veliko požrtvovalnega dela je opravilo vodstvo Delavske univerze, zlasti pa vsi delavci knjižnice. Otvoritev novih prostorov je bila 26. novembra 1986 s slavnostnim govorom dr. Matjaža Kmecla.

Kljub temu da je knjižnica dobila nove prostore in da je bila s tem pereča prostorska problematika preteklih let vsaj za tekoče delo odpravljena, pa je še vedno ostalo odprto vprašanje ustreznih skladiščnih prostorov, ki jih je knjižnica potrebovala. Adaptirana stavba kljub velikosti prostora ni imela primernih skladiščnih prostorov, zato so glede na knjižni fond, ko bi knjižnica morala imeti vsaj 30 m² skladiščnega prostora, iskali primerne prostore v njeni neposredni bližini. Knjižnica je imela en skladiščni prostor na Kolodvorski 8, ki je bil velik okoli 10 m², ter v zaklonišču OŠ Venclja Perka, kar pa se je izkazalo kot neustrezen prostor. Zaradi podražitve knjig in velikih stroškov pri zaključku investicije so morali zmanjšati nakup knjižnega gradiva.⁽³⁸⁾

Skupščina Kulturne skupnosti je na svoji seji 24. novembra 1986 sklenila, da naj Občinska matična knjižnica postane samostojna ustanova, ki naj si prizadeva čim prej izpolniti vse pogoje za opravljanje nalog matične knjižnice in naj pospešeno začne odpirati izposojevališča v vseh večjih krajih občine.⁽³⁹⁾

Skupščina Kulturne skupnosti Občine Domžale je na svojem zasedanju, 16. 3. 1987 sprejela sklep o ustanovitvi Knjižnice Domžale v ustanavljanju. Na podlagi tega sklepa je bil izvršen vpis Knjižnice Domžale v ustanavljanju v sodni register. Začeli so tudi postopek prenosa sredstev za delo in kadrov iz Delavske univerze Domžale, kjer je bila knjižnica organizirana kot enota, na novo delovno organizacijo. S 30. 6. 1987 je bil sklenjen Samoupravni sporazum o neodplačanem prenosu sredstev za delo in poslovanje ter razporeditev delavcev v zvezi z opravljanjem knjižničarske dejavnosti iz delovne organizacije Delavska univerza v delovno organizacijo Knjižnica Domžale v ustanavljanju. ⁽⁴⁰⁾

1. 7. 1987 je bila ustanovljena delovna organizacija Knjižnica Domžale v ustanavljanju in tako postala samostojna, kar je še danes.⁽⁴¹⁾ Da bi knjižnica čim prej dobila značaj matične knjižnice, ji je skupščina Kulturne skupnosti Občine Domžale kot ustanoviteljica Knjižnice Domžale v ustanavljanju zagotovila zagonska sredstva v višini deset milijonov dinarjev.⁽⁴²⁾

V letu 1989 so v knjižnici začeli z računalniško podprto izposojo, ki so jo razvili kot prvi med splošnimi knjižnicami. Skupaj z Inštitutom Jožefa Stefana so pripravili program vodenja izposoje, ki so ga potem uporabljali tudi v nekaterih drugih slovenskih knjižnicah. V računalnik so vnesli vse knjižnično gradivo, člane knjižnice in si tako občutno poenostavili delo. Prav tako so lahko začeli voditi računalniško statistiko, ažurno terjati zamudnike ter dajati informacije o gradivu, s katerim je razpolagala knjižnica.

V tem času je bila knjižnica tudi vzorčna knjižnica, saj so si njeno delovanje in poslovanje ogledali predstavniki več kot 30-ih knjižnic. Poleg organiziranja različnih prireditev, pripravljanja razstav, je knjižnica odprla tudi videoteko, ki je med bralci naletela na zelo ugoden sprejem. Ob koncu leta 1989 je imela knjižnica 600 kaset namenjenih izposoji. Knjižnično gradivo pa si je bilo možno izposoditi tudi v dislociranih enotah Mengeš in Moravče, ter v enotah potujoče knjižnice v Radomljah, Krašnji, Dobu in na Trojanah.⁽⁴³⁾

Knjižnica se je kar nekaj časa ubadala tudi s kadrovskimi problemi. To pa je bil tudi vzrok, da so morale nekatere neprioritetne knjižnične dejavnosti nujno izostati. Žal je med nje sodila tudi domoznanska dejavnost, vendar pa so se stvari v letu 1989 toliko izboljšale, da so si v knjižnici zadali nalogo, da zberejo, obdelajo in ohranijo čim več gradiva, ki se kakorkoli navezuje na domžalsko občino. Razlog zato pa je bil tudi normativnega značaja, saj bi "urejena zbirka domoznanskega gradiva pripomogla k pridobitvi naziva "matična knjižnica".⁽⁴⁴⁾ Svojo nalogo so začeli z akcijo Darujte nam knjigo. Na ta način je knjižnica pridobila preko 1500 knjig,⁽⁴⁵⁾ ki so obogatile domoznanski oddelek.

Leta 1991 je knjižnico ponovno doletelo drastično zmanjšanje sredstev za nakup knjig, s tem pa je bila ogrožena tudi višina sredstev, ki bi jih knjižnica dobila iz republiškega proračuna.⁽⁴⁶⁾ S tako radikalnimi posegi pa je bil ogrožen tako njen nadaljnji razvoj in celo obstoj knjižnice, o kakšnih izboljšavah pa sploh niso smeli razmišljati.⁽⁴⁷⁾ Knjižnica je bila tik pred tem, da zapre svoji enoti v Mengšu in Moravčah,⁽⁴⁸⁾ kar pa bi pomenilo nazadovanje v razvoju teh dveh knjižnic in nasploh Knjižnice Domžale.

Knjižnica je bila vključena v sistem COBISS že od konca leta 1995, vendar ga je pričela uporabljati tako pasivno kot aktivno šele z letom 1996. Pasivno so ga uporabljali predvsem s prevzemanjem zapisov iz vzajemnega kataloga, aktivno pa z dodajanjem zapisov v vzajemni katalog.⁽⁴⁹⁾ Posodobitev knjižnice z računalniškim omrežjem je delavcem omogočala lažjo izposojo, bralcem pa iskanje knjig v programu OPAC, ki uporabnikom omogoča iskanje v vseh knjižnicah v Sloveniji.⁽⁵⁰⁾

Ob koncu leta 1996 je nastala Potujoča knjižnica v sodelovanju knjižnic Domžale in Kamnik ter Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 17. decembra 1996 je bila na Brdu pri Lukovici svečana otvoritev Potujoče knjižnice, ki je nato 20. decembra opravila promocijsko vožnjo z Božičkom⁽⁵¹⁾ po enajstih vaseh v dolini Črnega grabna in petnajstih vaseh v Tuhinjski dolini. Potujoča knjižnica je 6. januarja 1997 začela s svojim prvim delovnim dnem. Prvi teden je začela voziti po Črnem grabnu in nato po Tuhinjski dolini ter tako izmenjaje po obeh dolinah nekako pol leta, nato pa so v obeh knjižnicah pripravili morebitne spremembe v voznem redu,⁽⁵²⁾ ki se je prilagodil dejanskemu stanju na terenu.⁽⁵³⁾ V kombi Potujoče knjižnice je možno naložiti do 1500 enot knjižnega gradiva,⁽⁵⁴⁾ katerega nakup zagotavljata Občina Lukovica in Ministrstvo za kulturo.⁽⁵⁵⁾

Župana Mengša in Moravč sta pokazala pripravljenost, da bi posodobili knjižnici v njunih krajih. V Mengšu so tako začeli iskati novo lokacijo za knjižnico, ki bi jo tudi na novo opremili. Rezultati tega načrta so bili vidni maja 1998, ko se je knjižnica preselila na novo lokacijo. V tem letu je bila mengeška enota vključena v sistem COBISS/OPAC, tako da so imeli uporabniki te knjižnice možnost iskanja po različnih podatkovnih bazah.⁽⁵⁶⁾

Novi prostori v enoti Mengeš so bili odprti konec maja 1998. Projekt prenove ni upošteval stanja knjižničarske dejavnosti na svojem območju, zato je prostor bil že tedaj premajhen in nefunkcionalen, kajti ločljivost oddelkov je premajhna, pomanjkanje čitalniškega prostora, premalo prostora za računalniške terminale za uporabnike, pomanjkanje prostora za obknjižnične dejavnosti, nestandardna višina polic na otroškem oddelku... ⁽⁵⁷⁾

V letu 1999 je Knjižnica Domžale za blažitev prostorske stiske dobila v najem kletni prostor na Ljubljanski 85 (23m²), kjer si je s sredstvi, ki so ji bili na voljo, lahko najprej le polovično opremila skladiščni prostor s premičnimi kovinskimi regali, v celoti pa je bil ta prostor opremljen v letu 2000.

V enoti Mengeš so se že eno leto po vselitvi pokazale nekatere slabosti sanacije, npr. odpadanje ometa.

V enoti Moravče ni bilo investicij v knjižnični prostor že vrsto let in tako so tudi v letu 1999 poskušali delovati v pretesnih in nefunkcionalnih prostorih. Po opravljenem ogledu stanja in zagotovilih župana g. Matjaža Kočarja naj bi Občina Moravče že v letu 2000 pristopila k izdelavi projektne dokumentacije o prenovi in širitvi enote Moravče na že obstoječi lokaciji (Vegova 9).⁽⁵⁸⁾

V letu 2000 so nastali problemi glede financiranja dejavnosti s strani nekaterih občin, predvsem Občine Moravče, s katero so dogovor sklenili šele ob koncu leta 2000, saj je na začetku leta zavrnila program dela za leto 2000, po katerem bi morala za delovanje zavoda prispevati enajst milijonov tolarjev in se spogledovala z mislijo o ustanovitvi lastne knjižnice. V Moravčah so o ustanovitvi samostojne knjižnice razmišljali že leta 1995, vendar sta ji Enota za razvoj knjižničarstva (sedaj Državna matična služba za knjižničarstvo) pod vodstvom Silve Novljan in Ministrstvo za kulturo pojasnili, da imajo za to premalo prebivalcev in preskromno infrastrukturo, kar je še vedno držalo in zaradi tega ni bilo možnosti, da bi imeli v Moravčah samostojno knjižnico.⁽⁵⁹⁾

Oktobra 2005 je za vse knjige in obknjižničnih dejavnosti željne obiskovalce na stežaj odprla vrata nova, sodobna multimedijsko in računalniško opremljena knjižnica in tako na najlepši način proslavila svoj 101. rojstni dan. Nov kulturni hram zagotavlja prijazno in vzpodbudno okolje za raznovrstne dejavnosti njenih obiskovalcev in s tem pomembno pomaga ljudem pri uresničevanju njihovih osebnih ciljev, podpira razvoj bralne kulture in vseživljenjskega izobraževanja, omogoča druženje in sprostitev ter spodbuja ustvarjalnost.

K temu prispevajo predvsem nove storitve:

• uporaba osebnih računalnikov za iskanje informacij na spletu,
• povečanje obsega prireditvenih dejavnosti,
• možnost individualnega študija,
• izobraževanje mladih in odraslih uporabnikov za uporabo knjižnice, domoznanske dejavnosti,
• dodatna ponudba: medknjižnična izposoja, izposoja multimedijskega gradiva, svetovanje uporabnikom, dejavnosti za otroke (ure pravljic, miškin vrtiček, bibliopedagoške ure, knjižne uganke in kvizi, lutkovne predstave, ustvarjalne delavnice, pravljični palček), prireditve za odrasle (literarni večeri in pogovori z ustvarjalci, potopisna in strokovna predavanja, seminarji, delavnice,...), razstave.

Uporabnikom je na voljo študijska čitalnica, multimedijsko opremljena večnamenska dvorana, pravljična sobica, računalniška čitalnica z 12 računalniki in dostopom do interneta, če pa si obiskovalci želijo sami poiskati literaturo preko OPAC-a, brezplačno brskati po medmrežju ali preveriti različne medije, pa se lahko zadržijo tudi na malih multimedijskih otočkih, kjer je na voljo dodatnih 15 računalnikov in terminalov.

Novi prostori omogočajo polno razvitost knjižnične dejavnosti in izpolnjevanje vseh vlog knjižnice: kulturne, informacijske, socialne, izobraževalne ter domoznanske. Ker je knjižnica umeščena v poslovno trgovski center Mercator, se tudi domžalski knjižničarji držijo Kotlerjevih štirih dejavnikov trženja, ki se v bibliotekarski stroki glasijo: 1. Ljudje; 2. Ljudje; 3. Ljudje; in 4. LJUDJE. V Knjižnici Domžale so uporabniki knjižničarskih storitev resnično na prvem mestu, morda je tudi to razlog, da v naše prostore vedno znova množično zahajajo tako mladi kot tudi starejši ljubitelji kulture in predvsem knjižničnega gradiva.

1. Stražar, S., Domžale, mesto pod Goričico. Škocjan pri Domžalah : Odbor pri Kulturnem društvu "Miran Jarc", 1999, str. 224.
2. Bernik, F., Zgodovina fare Domžale. Domžale : Samozaložba, 1923, str. 208.
3. Stražar, S., Domžale, mesto pod Goričico. Škocjan pri Domžalah : Odbor pri Kulturnem društvu "Miran Jarc", 1999, str. 224.
4. Bernik, F., Zgodovina fare Domžale. Domžale : Samozaložba, 1923, str. 193.
5. Bernik, F., Zgodovina fare Domžale. Domžale : Samozaložba, 1923, str. 193.
6. Bernik, F., Zgodovina fere Domžale. Knj. 2. Domžale: samozaložba, 1939, str. 183-184.
7. Stražar, S., Domžale, mesto pod Goričico. Škocjan pri Domžalah : Odbor pri Kulturnem društvu "Miran Jarc", 1999, str. 224.
8. Kmecl, M., Knjižnica-temeljna kulturna dobrina. občinski poročevalec, XXV (9. XII 1986) 3, str. 3.
9. ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.: 15, a.e.: 57.
10. Stražar, S., Domžale, mesto pod Goričico. Škocjan pri Domžalah : Odbor pri Kulturnem društvu "Miran Jarc", 1999, str. 224.
11. DPD je okrajšava za Delavsko prosvetno društvo.
12. ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.: 15, a.e.: 57.
13. Stražar, S., Domžale, mesto pod Goričico. Škocjan pri Domžalah : Odbor pri Kulturnem društvu "Miran Jarc", 1999, str. 224.
14. Otvoritev čitalnice v Domžalah. Občinski poročevalec, XVIII (23.01.1979) 1, str. 8.
15. ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.: 15, a.e.: 57.
16. Stražar, S., Domžale, mesto pod Goričico. Škocjan pri Domžalah : Odbor pri Kulturnem društvu "Miran Jarc", 1999, str. 224.
17. Odločba o ustanovitvi občinske knjižnice v Domžalah. Arhiv Knjižnice Domžale, 1961, str. 1.
18. Kultura. ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.:23, a.e.:103.
19. Občinska knjižnica v Domžalah. ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.:16, a.e.:70.
20. Zupanc, M., Pregled dela domžalske knjižnice. Občinski poročevalec, V (15.11.1968) 10, str. 8.
21. Tiho, a uspešno delo knjižnice. Občinski poročevalec, VII (15.02.1968) 2, str. 5.
22. Pogodba o financiranju knjižnične matične službe, Arhiv Knjižnice Domžale, 1983, str. 1.
23. Zapisnik seje Temeljne izobraževalne skupnosti. Arhiv Knjižnice Domžale, 1968, str. 1.
24. Zapisnik Skupščine občine Domžale. Arhiv Knjižnice Domžale, 1983, str. 1.
25. Novi prostori za knjižnico v Mengšu. Občinski poročevalec, X (15.10.1971) 8, str. 6
26. Razvitost matičnih knjižnic v Sloveniji. Ljubljana : Kulturna skupnost Slovenije, 1973, str. 10-11.
27. TIS Domžale je okrajšava za Temeljno izobraževalno skupnost Domžale.
28. Ravnikar, T., Knjižnica v novih pogojih. Občinski poročevalec, XI (15.02.1972) 2, str. 9.
29. Poročilo o delu DU Domžale za 1. polletje 1974. ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.:4, a.e.:121.
30. Poročilo o delu DU za čas od 01.01. do 30.09. 1974. ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.:4, a.e.:121.
31. Poslovno poročilo o delu DU Domžale za leto 1975. ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.:4, a.e.:122.
32. Poročilo o poslovanju DU za čas od 01.01. do 30.09.1977. ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.:5, a.e.:124.
33. Poročilo o poslovanju DU Domžale za leto 1982. ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.:5, a.e.:129.
34. Radi hodite v knjižnico? Občinski poročevalec, XXI (24.12.1982) 16, str. 20.
35. Poročilo o poslovanju DU Domžale v devetih mesecih leta 1983. ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.:5, a.e.:130.
36. Poročilo o poslovanju DU v prvem tromesečju 1985, ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.:6, a.e.:132.
37. Poročilo o poslovanju DU Domžale v prvem polletju 1986. ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.:6, a.e.:133.
38. Knjižnična dejavnost za leto 1986. ZAL, Lj.-OBLO-SO Domžale, t.e.:6, a.e.:133.
39. Knjižnica-temeljna kulturna dobrina. Občinski poročevalec, XXV (09.12.1986) 17, str. 3.
40. Zapisnik skupščine Kulturne skupnosti občine Domžale. Arhiv Knjižnice Domžale, 1987, str. 1.
41. Gujtman, M., Razvoj in stanje splošnoizobraževalnega knjižničarstva v Domžalah. Knjižničarske novice, 5 (11.01.1995) 1, str. 5.
42. Zapisnik skupščine Kulturne skupnosti občine Domžale. Arhiv Knjižnice Domžale, 1987, str. 1.
43. Knjižnica Domžale-kulturni hram. Občinski poročevalec, XXVII (19.05.1989) 9, str. 6.
44. Nastavki za oblikovanje domoznanskega oddelka v Knjižnici Domžale. Občinski poročevalec, XXVIII (17.02.1989) 3, str. 10.
45. Zalokar-Oražem, C., Knjižnica v letu 1990. Občinski poročevalec, XXX (13.02.1991) 2, str. 10.
46. Gujtman, M., Razvoj in stanje splošnoizobraževalnega knjižničarstva v Domžalah. Knjižničarske novice, 5 (11.01.1995) 1, str. 6.
47. Protest zaradi zmanjšanja sredstev za nakup knjig. Slamnik, XXIX (17.04.1991) 6-7, str. 10.
48. Protest zaradi zmanjšanja sredstev za nakup knjig. Slamnik, XXIX (17.04.1991) 6-7, str. 10.
49. Gujtman, M., Poročilo o delu SIKDOM v letu 1996. Arhiv Knjižnice Domžale, 1997, str. 1.
50. Življenje s knjigami. Slamnik, 35 (29.11.1996) 12, str. 15.
51. Gujtman, M., Poročilo o delu SIKDOM v letu 1996. Arhiv Knjižnice Domžale, 1997, str. 3.
52. Petkovšek, J., Potujoča knjižnica za Črni graben in Tuhinjsko dolino. Delo, XXXVIII (15.12.1996) 292, str. 5.
53. Gujtman, M., S potujočo knjižnico med ljudi. Slamnik, 36 (24.01.1997) 1, str. 12.
54. Gujtman, M., S potujočo knjižnico med ljudi. Slamnik, 36 (24.01.1997) 1, str. 12.
55. Gujtman, M., S potujočo knjižnico med ljudi. Slamnik, 36 (24.01.1997) 1, str. 12.
56. Gujtman, M., S potujočo knjižnico med ljudi. Slamnik, 36 (24.01.1997) 1, str. 12.
57. Gujtman, M., Poslovno poročilo javnega zavoda Knjižnica Domžale za leto 1999. Arhiv Knjižnice Domžale, 2000, str. 2.
58. Gujtman, M., Poslovno poročilo javnega zavoda Knjižnica Domžale za leto 1999. Arhiv Knjižnice Domžale, 2000, str. 2-3.
59. Vošnjak, A., Ponovno o lastni knjižnici. Dnevnik (10.5.2000), str. 4.