Volk samotar - Snemanje filma na Veliki planini

razstava fotografij

Leta 1972 je bil Nenad Jovičić direktor fotografije pri filmu Volk samotar, ki so ga snemali na Veliki planini, nekaj malega pa na Pokljuki in v Kranjski Gori. Celovečerec je režiral Obrad Gluščević. Največja zvezdnika filma pa sta bila znameniti in nepozabni, takrat dvanajstletni Slavko Štimac in enoletni pes Roul. V nekaterih virih je zapisano ime Rolf. Za Slavka je bil to filmski prvenec. Za nemškega ovčarja pa edina filmska izkušnja. Štimac je kasneje ustvaril izjemno igralsko kariero in igral v več kot petdesetih celovečercih. Med najbolj znane sodijo Ko to tamo peva (Kdo neki tam poje), Sjećaš li se Dolly Bell (Se spominjaš Dolly Bell), Igmanski marš, Varljivo leto ’68 (Varljivo poletje ’68) in Underground (Podzemlje). Slava pa mu je postala že v breme z uspehom televizijske serije Salaš u Malom Ritu (Pristava v Malem Ritu). Leta 2015 je na filmskem festivalu v Piranu predstavil film Buick Riviera, leto kasneje pa celovečerec Ime: Dobrica, priimek: neznan, v katerem je upodobil naslovno vlogo.

Slavko Štimac še dandanes v mnogih intervjujih omenja ta film in snemanje v Sloveniji. Volk samotar je postavljen v čas po drugi svetovni vojni. Pripoveduje o prijateljstvu med fantičem Rankom, ki ga igra Slavko Štimac in nemškim ovčarjem Hundom, s pravim imenom Roul, ki pa je bil pravzaprav Domžalčan. Deček Ranko najde psa v gorah, kjer ga je pustila bežeča nemška vojska in se spoprijatelji z njim. Vaščani menijo, da je pes v resnici nevarni volk samotar in da ga je treba ubiti. Ranko skrbi za svojega prijatelja, mu nosi hrano, enkrat pa ga pes reši pred volkom. Nato se začne lov za dečkovim prijateljem, ker so vaščani prepričani, da je poklal ovce v ogradi.

Film so nameravali posneti v Liki in na Velebitu, po nekaterih podatkih na Vlašiću v Bosni, vendar je sneg povsod že kopnel, zato so zasnežene prizore s kamero ujeli na Veliki planini, kar je predlagal Nenadov tast.

Režiser je vedel, da bo moral primerne mlade igralce iskati v odročnih vaseh in našel jih je v odročni liški vasi, kjer se življenje ni kaj dosti razlikovalo od tistega, prikazanega v filmu. To so bili revni otroci, ki so živeli v skromnih razmerah. Med njimi sta bila tudi Ivan Štimac in njegov mlajši brat Slavko, ki pa je bil očitno bolj prepričljiv. Režiser Gluščević je bil človek s prijetno energijo, s katero je pomirjujoče vplival na ljudi, še posebno na otroke. Zelo dobro se je razumel tudi z Nenadom Jovičićem. Opremo, igralce, ovce in volkove so z gondolo in sedežnico prepeljali na Veliko planino in tako se je naselje za mesec dni spremenilo v bosansko vas. Naj omenim, da so pred manj kot sto leti, ko je bil tudi na Veliki planini še redek gozd, v resnici napadale živino različne zveri, predvsem medvedi in volkovi, zato so pastirji varovali živino tudi ponoči. Pri filmu so kot statisti sodelovali tudi domačini.

Zanimiva pa je tudi zgodba, takrat enoletnega nemškega ovčarja Roula (nekje Rolfa), ki je izjemno odigral Hunda. Pri iskanju primernega pasjega igralca so se preizkusili tudi policijski psi, vendar je tem psom manjkala spontanost, saj so bili vajeni stroge dresure. Na koncu je psa priskrbel Miroslav Zidar iz Domžal. Njegov Roul je bil tisto, kar so ustvarjalci filma iskali. Kemija med Slavkom in psom je bila izjemna. Miroslav Zidar živi v Domžalah in je ugledni kinolog, eden vodilnih v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Je tudi avtor monografije O psih, ki je doživela kar sedem natisov in številnih drugih knjig za ljubitelje psov, ki si jih lahko izposodite tudi v naši knjižnici. Vodil je društvene tečaje za šolanje psov, posebej za reševanje izpod plazu in ruševin, ter tečaje za vodje društvenih tečajev. Bil je tajnik Zveze kinoloških klubov, predsednik strokovnega sveta Kinološke zveze Slovenije in član mednarodne komisije za službene pse. Bil je glavni in odgovorni urednik revije Kinolog  in je prejemnik številnih priznanj kinoloških organizacij ter državnih odlikovanj.

Leta 2016 se je Miroslav Zidar po 44-tih letih srečal s Slavkom Štimacom v Piranu, o čemer so takrat pisale Primorske novice, ki so pravzaprav slavnega igralca presenetile z obiskom gospoda Zidarja. Slavko je Miroslava spoznal šele, ko mu je ta predal rešilni pas, s katerim je namignil na obesek, ki je visel na ovratnici psa v filmu Volk samotar in na katerem je pisalo Hund, kar v nemščini pomeni pes. V filmu vaški otroci mislijo, da je to ime psa, vendar kasneje Ranko v filmu pove, da tam ne piše samo Hund, marveč Militär Hund (vojaški pes), in film sklene z ugotovitvijo, ki se je uvrstila med legendarne: “Piše Hund, a piše i Mile!”

V prijetnem srečanju se je Slavko Štimac spomnil vseh detajlov. Tudi tega, da sta se z Roulom izjemno lepo ujela, saj ga je Miroslav kar prepustil mlademu igralcu in s tem poskrbel, da se je med njima stkala vez, zaradi česar so bili prizori zelo pristni. Štimac se je spomnil, da je Roul z gospodarjem obiskal tudi premiero filma na puljskem festivalu in da je po projekciji Roul, na ukaz gospodarja odnesel košaro z darili. Novinarjem je Štimac zaupal, da je bila ločitev od Roula po snemanju travmatična. Da bi ublažil bolečino, si je v Beogradu priskrbel mladiča nemškega ovčarja, ki je dočakal 14 let in so ga imeli vsi v družini izjemno radi.

Miroslav Zidar je ob srečanju povedal tudi žalostno usodo Roula, ki ga je štiri leta po snemanju filma, v glavo zadel avto. Roul je sicer nekaj mesecev še normalno živel, kasneje pa so se začeli pojavljati epileptični napadi, ki so nazadnje vodili do tega, da mu je počilo srce.

Volk samotar je prejel številna priznanja in je bil eden najbolj priljubljenih in uspešnih jugoslovanskih filmov, ki se ga še danes spominjajo mnogi.

Izjemna sreča je, da je Nenad Jovičić podaril svojo zbirko fotografij in drugega gradiva Knjižnici Domžale in da vas lahko povabimo na ogled razstave fotografij s snemanja filma, v naše prostore, vse do 6. marca 2021.

V kolikor nas ne morete obiskati, vas vabimo, da si razstavo ogledate na naši spletni strani ali pa si jo oglejte v spodnjem videu.


VOLK SAMOTAR

besedilo: Kristina Galun