Zven besed: Aci Bertoncelj - neponovljiv pianistični virtuoz (27. avgust 1939, Ljubljana–22. september 2002, Domžale)
Prisluhnite izbranim besedam
Namen glasnega branja je ozaveščanje pomena glasnega branja in poslušanje brane besede, ki nas bogati in zdravi, ohranja naš lep slovenski jezik, spodbuja domišljijo in prevetri naše možgane.
Andrej Grafenauer, redni profesor na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, je Acija Bertonclja opisal kot nenadomestljivega glasbenega umetnika in pedagoga, ki je v slovenski zavesti še danes, ko od njegove smrti mineva že dobrih 20 let, zapisan kot edinstven (po)ustvarjalec, vseskozi izredno dejaven in aktiven intelektualec, ki je zaradi svojega doprinosa k sodobni slovenski glasbi doma in po svetu prejel tudi častno članstvo v Društvu slovenskih skladateljev.
O njem so zapisali:
"Dragi prijatelj in izvrsten pianist Aci Bertoncelj je bil sopotnik naše generacije - zaželen kot izviren solist klasičnega repertoarja in zanesljiv izvajalec naših skladb, ki so nastajale v tistem času." - Ivo PETRIĆ
"Najine poti so se družile v treh obdobjih: prvo - Aci kot profesor klavirja, jaz kot študent dirigiranja Akademije za glasbo (1969–1971), drugo - Aci kot solist z orkestrom, jaz dirigent, bodisi godal Zavoda za glasbeno izobraževanje Domžale bodisi Simfoničnega orkestra Domžale - Kamnik (1972–1990), tretje - sodelavca na Akademiji za glasbo v Ljubljani (od leta 1996 do njegove smrti)." - Tomaž HABE
"Aci Bertoncelj je v drugi polovici prejšnjega stoletja v slovenskem glasbenem prostoru pustil tako močno sled, da ga upravičeno prištevamo med največje slovenske pianiste. Čeprav je za razliko od drugih velikih mojstrov, kot je brez dvoma Dubravka Tomšič Srebotnjak, morda nastopal manj kot solist z orkestrom in se udejstvoval bolj v komorni in solistični sferi, je prav na vsakem področju pustil močan pečat." - Mihael KOZJEK
V očeh piscev o posameznih koncertnih nastopih je Bertoncelj veljal ne le za dobrega, marveč za izjemnega, močno nadpovprečnega pianista, ki je s svojimi nastopi vselej poskrbel za pozitivno in vzpodbudno vzdušje, hkrati pa zadostil tudi najstrožjim glasbenim merilom. Ne le doma, tudi izven meja naše domovine so bila njegova dela ocenjena kot izvrstna, čudovita, vrhunska, dovršena. Govora je o (po)ustvaritvah, ki jih je Janez Lovše v prispevku v Delu leta 1963 povzel takole: "S svojimi nastopi je pianist vedno znova potrjeval svojo nenehno umetniško rast. Njegova igra temelji na izrednih prirojenih pianističnih sposobnostih in na zdravem muzikalnem čutu. Muziciral je predano, obenem pa se je disciplinirano držal skladateljevih oznak."
Zadnja leta je dajal Aci prednost pedagoškemu delu na ljubljanski Akademiji za glasbo in se posledično manj posvečal koncertiranju, kar so skladatelji, kot jih je večina priznala, močno obžalovali. Z Acijem je namreč po njihovem mnenju odšla generacija sijajnih glasbenih dogodkov njihove mladosti ...
Zapis je povzet po delu ACI BERTONCELJ (1939–2002): Apostol slovenske klavirske in komorne glasbe 20. stoletja (ur. Franc Križnar in Milan Marinčič), enako velja za dodane fotografije.
ZVEN BESED: Aci Bertoncelj - neponovljiv pianistični virtuoz
bere: Barbara Kopač
Vabljeni k poslušanju!