Naši domoznanci: Nina Mav Hrovat

Osebnosti naših krajev

• Vsaka deklica ima v otroštvu izoblikovano željo, kaj bi rada postala po poklicu: nekatere bi bile plesalke, pevke, druge veterinarke, zdravnice … Ste od nekdaj vedeli, da bi radi delali z otroki (in za otroke)?

Nekako mi je bilo delo z otroki položeno v zibko, saj je bila vzgojiteljica že moja mami. Vedno sem vedela, da imam veliko domišljije in energije, zato je bilo nekako logično, da delam z ljudmi in ustvarjam. Poklic vzgojitelja pa vse to odlično poveže. Čeprav sem se odločala tudi med poklicem modne oblikovalke ali šivilje, je bila za končno odločitev ključna predstavitev učnega in kasneje študijskega programa pri vpisu v nadaljnji študij. Pedagogika in razvojna psihologija sta zame najbolj zanimivi področji in pri končni odločitvi je prevladalo dejstvo, da ne najdem bolj raznolikega in ustvarjalnega poklica, kot je poklic vzgojitelja.

• Ste vsestransko aktivni: kdaj najdete čas za pisanje? Ali pišete podnevi, ponoči ali takoj, ko dobite idejo?

Pišem običajno takrat, ko dobim navdih. To velja predvsem za pravljice, ki nastanejo hipno in s pomočjo določenih sprožilcev. Pravim, da me nekaj nagovori, recimo družbene krivice, strah pred neuspehom, osebnostne značilnosti posameznikov in njihovo delovanje v družbi … Zgodba se mi v prispodobah odvije pred očmi in jo takoj zapišem. Vidim jo zelo jasno in zato vzamem v roke, kar imam pri sebi. Najpogosteje je to kar telefon, sem pa že pisala tudi na račun iz trgovine. Pravljice se mi porajajo ponoči ali pa takrat, ko imam največ dela in sem zelo obremenjena. Žal nimam vedno možnosti, da takoj zapišem, pa vendar so prav tiste, napisane v najbolj čudnih trenutkih, najboljše. Rada rečem, da življenjske dogodke ali izkušnje prevedem v otrokom razumljiv jezik. Ker je pisanje tudi nekakšna terapija in mentalni šport, sem se spopadla s pisanjem romana za odrasle in mladinske kriminalke. To zahteva več vztrajnosti in discipline, poleg tega je potrebno tudi raziskovati. Tako se naučim veliko novega, spoznam zanimive ljudi, ki opravljajo drugačne poklice in zbiram informacije, ki jih zgnetem v zgodbe svojih literarnih junakov. Realistično prozo običajno pišem med letnim dopustom, čez praznike ali čez vikend, ko si lahko vzamem več ur in se potopim v zgodbo.

• Kako vam delo v vrtcu pomaga pri pisanju knjig za otroke?

V vrtcu je veliko priložnosti za opazovanje otrok in posledično tudi sprememb v družbi. Vrtec je namreč prvi pokazatelj, kako se spremembe v družbi odražajo na posameznikih, v družinah, kako zaznamujejo ljudi in kar hitro si lahko predstavljamo, v katero smer se spreminja družba in z njo pogled na svet. Otroci še ne znajo zavajati in ne znajo prikrivati, zato so pri svojih izražanjih najbolj pristni. Poleg tega izjemno dobro opazujejo in se spontano odzivajo. Vse to pa je tista neposredna, čista pristnost, jasnost in izčiščenost, ki jo izražajo tudi pravljice.

• V Knjižnici Domžale z veseljem sprejmemo na obisk skupine otrok iz vrtcev in šol – predstavimo jim knjižnico in posebne knjige, skupaj preberemo pravljico. Kje kot vzgojiteljica vidite prednost obiska knjižnice za otroke?

Glede na rezultate PISE o bralni pismenosti in vsemu, kar vemo, imam občutek, da nekako ni pravega učinka. Bojim se, kaj bi se zgodilo, če bi še pedagoški delavci in knjižničarji opustili ves trud za vzgajanje bralne kulture. Z vsemi inovativnimi načini, projekti, spodbudami itd. pravzaprav kompenziramo pomanjkanje volje in znanja za tovrstno odgovornost staršev. Na svoja pleča smo si pedagoški delavci in knjižničarji naložili dodatno breme, da navdušujemo za branje, da spodbujamo in izobražujemo starše, preko otrok vplivamo tudi na pismenost odraslih, bralno kulturo družin in podobno. To je veliko breme, velika odgovornost in to smo (optimistično upam, da zgolj začasno) prevzeli nase, ker se zavedamo, kako pomembno je. Starši, ki imajo na svoje otroke največji vpliv, bi se morali krepko zavedati, za kaj otroke prikrajšajo, če jim ne berejo že od zgodnjega otroštva, pravzaprav od rojstva dalje. Otroci nujno potrebujejo kakovostne slikanice za svoj razvoj. Tega so se zavedali že v davni preteklosti, ko so z nepredstavljivim trudom nastajale prve knjige. Vedeli so, da je vredno truda in zavedali so se dragocenosti prenosa znanja, zgodb in vseh informacij. Zdaj pa, ko je vse bistveno lažje dostopno, skorajda brezplačno dostopno vsem, pa je izpuhtela zavest o pomenu in dragocenosti knjige, kar je nedoumljivo. V času moje mladosti ni bilo takšnega materialnega razkošja, kot ga imamo sedaj, ampak bralno razkošje je bilo. Vsak otrok, četudi bolj reven, je imel doma zbirke kakovostnih otroških knjig, kot so bile že takrat Čebelice in slikanice iz zbirke Zlata knjiga. Kupi slikanic, ki jih hranim doma, pričajo o tem, da ni problem v denarju, ampak v zavedanju pomena kakovostne slikanice za otroški razvoj. Zato se zahvaljujem mojim staršem in starim staršem. Poleg svoje zbirke pa smo obiskovali tudi knjižnico. Vsak trud, ki ga knjižnice vložijo v to, da privabljajo starše z otroki, da nagovarjajo otroke, tudi s pomočjo vzgojiteljev in učiteljev, naj obiskujejo knjižnice in si izposojajo knjige, je naložba v našo skupno prihodnost.

O kralju, ki ni maral pospravljati

Najmlajši kralj na svetu je svojim služabnikom ves čas ukazoval in od njih pričakoval, da za njim pospravljajo na vsakem koraku. Ker so se mu uprli, je vse zaprl v ječo. Ampak – kdo mu bo sedaj pogrel mleko, prebral pravljico in ga pocrkljal? Mali kralj se je na koncu naučil pomembne lekcije – preberite si zgodbo in jo spoznajte še vi.

Slikanica je prejela znak Zlata hruška in nagrado Izvirna slovenska slikanica.

Hrošček Simon širi zadovoljstvo

Hrošček Simon se je iz Železne jame odpravil na sprehod po mestu Domžale. Opazil je čudovito naravo, reko, gozd, hribe ... pa vendar so bili ljudje slabe volje. Da bi mednje razširil zadovoljstvo, je začel peti in plesati. Ljudje so se čudili in nasmihali hrošču ter postajali bolj in bolj zadovoljni. Ugotovili so, da jim mesto ponuja vrsto zabavnih aktivnosti. Nekateri so se pognali na kolo, drugi pa odhiteli do ribnika.

Hrošček Simon je maskota mesta Domžale.

Bober nogometaš

Domži je bil prav poseben bober. Ni bil prav spreten pri gradnji jeza, obvladal pa je igranje nogometa. Njegov talent so odkrili otroci, ki so ga povabili k igri. Domži je sledil svojim sanjam in ni postal le igralec, ampak tudi kapetan ekipe.

Bober Domži je od leta 2015 maskota kluba NK Domžale. Slikanica o bobru Domžiju je zapisana v slovenskem in angleškem jeziku.

Zbirka knjig avtorice Nine Mav Hrovat v Knjižnici Domžale

Še druga dela:

• Orientacisti na sledi morilcu
• Neredko!
• O miški, ki je zbirala pogum
• Orientacisti: tekma s kifeljci
• Miška želi prijatelja
• Ne misli na slona!
• En, dva, tri – slon!
• Posluh, jazbec gre!
• Vprašanje za babico
• Ozimnica
• O kraljeviču, ki ni maral brati

 

 

Fotografije: Primož Korošec, Jernej Čampelj in Knjižnica Domžale

 

Pripravila: Anja Ravnikar v sodelovanju z Nino Mav Hrovat