300 let Škofjeloškega pasijona
Živa mojstrovina na seznamu Unescove nesnovne kulturne dediščine človeštva
V današnjem svetu, kjer se ceni hitrost, je še posebno pomembno, da skrbimo za primeren odnos do kulturne dediščine. Posameznik lahko namreč prav v kulturni dediščini najde tudi odgovore, rešitve in odmik od neusmiljenega ritma sodobnega sveta. Še posebno se moramo truditi, da lokalna in regionalna kultura ne izgineta z zemljevida naših oči in čutenja. Kulturna dediščina Slovenije je izjemna, saj naša dežela leži na stičišču Alp, Sredozemlja, Panonske nižine in Balkana. V stoletjih so in smo prebivalci tega ozemlja ter območij z mešanim prebivalstvom ob meji ustvarili nešteto oblik kulturne različnosti, tako v naravnem kot tudi kulturnem okolju.
foto: Arhiv Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka
Od leta 1999 Škofjeloški pasijon izvedejo vsakih 6 let, a namesto letos, ga bodo uprizorili leta 2022.
Po Unescovi Konvenciji o varovanju nesnovne kulturne dediščine nesnovna kulturna dediščina pomeni »prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezana orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine. Skupnosti in skupine nesnovno kulturno dediščino, preneseno iz roda v rod, nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino in zagotavlja občutek za identiteto in neprekinjenost s prejšnjimi generacijami, s čimer spodbuja spoštovanje do kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti.«
Oktobra 2003 je Unesco po več kot treh desetletjih pogajanj sprejel Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki jo pogosto primerjajo z izredno uspešno in priljubljeno Unescovo Konvencijo o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine iz leta 1972. S tem je z mednarodno zavezujočim dokumentom zaščitena še nesnovna kulturna dediščina.
Slovenija ima na reprezentativnem seznamu nesnovne kulturne dediščine človeštva vpisane štiri nesnovne dobrine:
• Škofjeloški pasijon,
• obhodi kurentov,
• veščine suhozidne gradnje, znanje in tehnike,
• klekljanje čipk v Sloveniji.
Uprizoritve Škofjeloškega pasijona povsem sledijo režijski knjigi patra Romualda. Zaradi večje razumljivosti vsebine sodobnemu gledalcu so originalnih 13 podob razdelil na več posameznih prizorov in predigro in tako napravil 20 prizorov Škofjeloškega pasijona.
Škofjeloški pasijon je ena največjih dragocenosti Škofje Loke in pomemben del slovenske kulturne dediščine. Njegov pomen prerašča tudi narodne okvirje, kar je prepoznal Unesco in ga leta 2016 uvrstil na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Leta 2012 je Vlada Republike Slovenije razglasila Škofjeloški pasijon za živo mojstrovino državnega pomena.
Škofjeloški pasijon je prvo dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Predstavlja zgodbo Kristusovega življenja in je uprizorjena kot procesija po ulicah starega mestnega jedra Škofje Loke na premičnih odrih, vozovih in na konjih. V srednjem veku so pasijone uprizarjali po vsej Evropi, na slovenskih tleh od 17. pa do konca 18. stoletja. Na ulicah Škofje Loke se je pasijonska procesija valila vsako leto od 1721 do 1751, pozneje je zamrla tudi zaradi stroškov.
foto: Arhiv Knjižnica Domžale
Ena najlepših dramskih pesnitev v slovenski literaturi.
Pasijon je v obliki 863 rimanih verzov zapisal kapucin, pater Romuald Marušič s pravim imenom Lovrenc Marušič (1676 – 1748) iz Štandreža pri Gorici. V letih med 1715 in 1727 je deloval v Škofji Loki kot pridigar in voditelj procesije – spokorne pobožnosti na dan Velikega petka. Za loško spokorno procesijo je napisal znamenito besedilo, ki je v dvajsetem stoletju dobilo ime Škofjeloški pasijon. Rokopisni kodeks, v katerem je besedilo ohranjeno, je bil napisan v času med 1725 in 1727. Samo besedilo Škofjeloškega pasijona pa je oče Romuald napisal okrog ali kmalu po letu 1715. Svetopisemske zgodbe je želel približati preprostemu človeku, ki bi mu te zgodbe pomagale uživati v radostih in premagovati težave vsakdanjega življenja. Že takrat je v igro vključil tudi lokalno prebivalstvo, meščane, člane različnih cehov oz. obrtniških združenj ter vaško prebivalstvo iz Škofje Loke in okolice. S tem je v ta kulturni projekt povezal različne sloje med seboj in vključil tudi preproste ljudi.
Originalni rokopis je v Kapucinski knjižnici v Škofji Loki. Pasijon je bil v baroku odigran le nekajkrat in potrebnih je bilo dolgih 200 let do vnovične uprizoritve leta 1936. Gre za izjemno zahteven projekt in izvedbo, zato je bil od takrat uprizorjen le še trikrat (v letih 2000, 2009, 2015), vsako predstavo si je ogledalo več kot 20 tisoč obiskovalcev.
Uprizoritve Škofjeloškega pasijona povsem sledijo režijski knjigi patra Romualda. Zaradi večje razumljivosti vsebine sodobnemu gledalcu so originalnih 13 podob razdelil na več posameznih prizorov in predigro in tako napravil 20 prizorov Škofjeloškega pasijona.
Škofjeloški pasijon je oblika ljudskega gledališča in verske procesije, ki skupaj z drugimi bibličnimi prizori iz Stare in Nove zaveze v 20 prizorih prikazuje križev pot. Dramsko delo v času posta in velike noči na kar štirih lokacijah vzdolž ulic in trgov starega mestnega jedra z navdušenjem predstavljajo lokalni prostovoljni amaterski igralci. Predstava vključuje približno 900 igralcev in 400 drugih sodelujočih, kar 75 je govorjenih vlog, 150 vidnih likov, 65 konjenikov, 100 Amadovih otrok, 160 prenašalcev odrov. Vse to spremljajo glasba, petje, parade konjenikov, križenosci, bičarji in še mnogo drugih. Ta projekt tesno poveže vse sodelujoče. S tem prenašajo dediščino na mlajše generacije in skrbijo za prepoznavnost Škofje Loke.
Naslednja uprizoritev bi morala biti ravno letos ob 300-letnici Škofjeloškega pasijona, vendar epidemiološke razmere ne omogočajo varnih priprav za izvedbo letos spomladi, zato so vse preložili na leto 2022. Obletnico bodo zaznamovali z drugimi dogodki.
Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku in najstarejša režijska knjiga – glede na dosegljive podatke ‒ v Evropi. Na Unescov seznam je bil vpisan leta 2016, in sicer zaradi edinstvene oblike in razsežnosti, ki je ni mogoče doživeti nikjer drugje.
foto: Arhiv Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka
Priprave se zaradi zahtevnosti in obsežnosti začnejo že več mesecev pred prvo uprizoritvijo.
V Knjižnici Domžale hranimo tudi knjigo Škofjeloški pasijon: znanstvenokritična izdaja, očeta Romualda, ki si jo lahko izposodite, ko se ponovno odprejo naša vrata. Škofjeloški pasijon ni le najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo, marveč je tudi eden od največjih dosežkov slovenskega slovstva v dobi baroka. Pater Romuald je napisal eno najlepših dramskih pesnitev v slovenski literaturi. Knjiga prinaša faksimile, diplomatični in kritični prepis s prevodom slovenskih besedil Pasijona in številnih, prvič objavljenih listin povezanih s Pasijonom in obsežne študije z bibliografijo. S to knjigo je Celjska Mohorjeva družba želela spodbuditi zanimanje za delo, ki ima v slovenski literaturi pomembno mesto. Dokler je knjižnica zaprta, si knjigo lahko ogledate tudi v elektronski izdaji e-Pasijon: ŠKOFJELOŠKI PASIJON.
foto: Arhiv Knjižnice Domžale
Knjiga prinaša faksimile, diplomatični in kritični prepis s prevodom slovenskih besedil in si jo lahko izposodite tudi v Knjižnici Domžale.
Dokler smo zaprti, vas vabimo k izposoji elektronskih knjig na spletnem portalu Biblos. Potrebujete številko naše članske izkaznice in geslo, ki ga uporabljate za podaljševanje gradiva. Vabimo vas tudi k izposoji in poslušanju zvočnih knjig v slovenskem jeziku na daljavo. Izposoja je možna v mobilni aplikaciji Audibook. Postopek izposoje zvočnih e –knjig je enostaven, pogoj za izposojo pa je urejeno članstvo v knjižnici ter naložena aplikacija Audibook na osebnem mobilnem telefonu.
Želimo vam lepe praznike, ki naj vam vlijejo novega upanja in ljubezni do življenja in soljudi.
Kristina Galun, Knjižnica Domžale