Prvo javno knjižnico v Mengšu je leta 1873 ustanovilo bralno društvo. Kakšna usoda je doletela knjige po prenehanju bralnega društva, ni znano.

Kaplan Anton Koblar je leta 1887 na novo ustanovil bralno društvo in kasneje tudi knjižnico, ki je v letu 1892 dobila kar nekaj novih leposlovnih knjig, povečalo pa se je tudi število bralcev. Društvo je bilo naročeno na Ljubljanski zvon, Dom in svet, na knjige Mohorjeve družbe in na Vodnikove knjižne izdaje. Dolgo časa je bil knjižničar učitelj Peter Sirc. Njegov naslednik, nadučitelj Anton Javoršek, je dal leta 1888 časopise iz kaplanije, v kateri je bila tudi knjižnica, prenesti h Kebru ali Trojanšku, pozneje so rekli pri Deklevu. Leta 1902 so tja prenesli tudi knjižnico. Tu je ostala do leta 1930, ko se je združila s sokolsko knjižnico.

Leta 1929 je Sokolsko društvo Mengeš od Feliksa Tičarja kupilo domačijo, kjer so na novo postavili 20 metrov dolgo in 8 metrov široko dvorano z odrom za telovadne in kulturne prireditve. Sokoli so po dograditvi sokolskega doma svojo knjižnico združili s knjižnico Bralnega društva Mengeš.

Slovensko katoliško izobraževalno društvo Mengeš je že v ustanovnem letu 1897 osnovalo svojo knjižnico. Knjižnica je delovala v kaplaniji, kjer so bili tudi društveni prostori, v novembru leta 1900 pa so jo premestili v pritličje mežnarije. Poleg leposlovnih knjig in rednih knjižnih izdaj je bilo društvo naročeno še na vrsto časopisov. Leta 1908 je tudi knjižnica skupaj z drugo društveno dejavnostjo dobila svoje prostore v društvenem domu. Leta 1921 so uprizorili igro Krivoprisežnik in da bi lahko kupili nove knjige, so ves izkupiček od igre namenili za knjižnico, a je bila ta kljub tej pomoči še vedno v denarnih težavah. Zato so leta 1929 denar, ki so ga pridobili s tombolo, dali za nakup novih knjig. Po poročilu knjižničarja je bilo leta 1930 v knjižnici osemsto leposlovnih, znanstvenih in razvedrilnih knjig. Med obema vojnama je bil dolga leta knjižničar Jurij Veider, njegov pomočnik pa Janez Šimen-Cjaz. Ob nemški okupaciji sta bili obe knjižnici, društvena in sokolska, uničeni. Ljudje so pred okupatorjem skrili in rešili veliko knjig, žal pa jih po vojni niso vrnili v javno knjižnico.

Po drugi svetovni vojni je bila v Mengšu poleg šolske in učiteljske knjižnice še javna knjižnica, ki je delovala v okviru Sindikalnega kulturnega društva Skala v tovarni Melodija. Knjige je največ izposojala uslužbenka Melodije Mimi Korbar, ki je za knjižnico tudi skrbela. Ko je bilo leta 1952 ustanovljeno Delavsko kulturno društvo Svoboda in je društvo Skala prenehalo delovati, so knjižnico iz Melodije premestili v Hotel, kjer so ji dodelili dva prostora. Knjig je bilo okoli 600. Novih knjig takrat še ni bilo mogoče kupiti, zato so zbirali stare knjige. Veliko starih knjig je prispeval takratni predsednik Svobode Franc Šink. Knjižnico je prevzela in uredila Marija Simčič, ki jo je vodila do februarja 1953. Izposoja knjig je bila trikrat na teden po dve uri. Za Marijo Simčič je knjižnico prevzela Mimi Korbar, nato pa Pina Kavčič. Novo obdobje se je za mengeško knjižnico začelo s preselitvijo v prostore prenovljenega društvenega doma. Obnovljeno in z novimi knjigami dopolnjeno knjižnico so odprli v decembru 1959. V letu 1960 je imela okoli 1000 knjig, 747 bralcev, ki so prebrali 1471 knjig. V letu 1959 je knjižnico prevzela Lina Sitar in jo vodila dolgih dvajset let.

V letu 1961 se je mengeška knjižnica pridružila Osrednji knjižnici v Domžalah.

V prostore na Slovenski cesti 28 se je knjižnica Mengeš preselila maja 1998. Število uporabnikov se je do leta 2008 dvignilo na skoraj 2500 uporabnikov, ki jim je bilo na voljo približno 20.000 enot gradiva (knjige, videokasete, zgoščenke, avdio kasete, revije, dnevno časopisje, …) in dostop do interneta na dveh računalnikih.

Knjižno gradivo je bilo razdeljeno na mladinski oddelek, oddelek leposlovja in oddelek stroke. Zaradi vse večje prostorske stiske je bila ta razdelitev vse manj opazna, vendar smo se trudili ohraniti vsaj nekaj aktivnosti, namenjenih otrokom, npr. tematske likovne delavnice, knjižni kviz, bralnega palčka, organizirane obiske osnovnošolcev in vrtcev, razstave njihovih izdelkov …