Občina Lukovica je ob občinskem prazniku 5. septembra 2003 obnovila prostore nekdanjega župnišča in del zdajšnjega Doma krajanov namenila tudi knjižničarski dejavnosti. Ob vseskozi prisotnih šolskih knjižnicah na tem prostoru se je tako v dolino Črnega grabna ponovno vrnila tudi javna knjižnica, ki nosi ime dr. Jakoba Zupana. In to prav v prostore, kjer se je leta 1875 začela ta dejavnost v naši dolini, a je žal 1977 zamrla.

Za lažjo predstavo, še bolj pa kot zanimivost, si preberite poročilo knjižničarja Valentina Perneta na seji Upravnega odbora Ljudske knjižnice Šentvid, 9. oktobra 1959:

»Knjižnica posluje v isti stavbi v Šentvidu, kot je šola. Prostor še kar ustreza in je po daljšem naporu zadostno opremljen. 30. septembra 1959 je imela knjižnica 1071 knjig, kar zaenkrat za ta okoliš skoraj zadošča. So pa nekateri člani, ki sproti preberejo vse nabavljene knjige. Naročene revije so: Obzornik, Naša sodobnost in Sodobna pota. Poleg tega smo tudi stalni naročniki Prešernove knjižnice. Število članov je bilo 30. septembra 1959 že 260.

Knjižnico sem prevzel v začetku leta 1954 in je imela takrat samo 155 knjig. Izposojevalnina pa je prinesla na dva meseca le kakih 50 din. Temu se ni dalo drugače pomagati, da sem se v letu 1956 odločil za nabiralno akcijo po bližnjih vaseh, saj so to knjižnico začeli podpirati, čeprav šibko le:

• KUD Janko Kersnik Lukovica,
• KZ Lukovica,
• nekdanja občina Lukovica.

KUD Zarja Šentvid pa je prvo podporo dalo šele v letošnjem letu, Občinski ljudski odbor Domžale pa jo do sedaj še ni uspel dati v proračun. Tako smo si tudi s pomočjo nekdanje občine Lukovica mogli nabaviti primerno pohištvo in pričeti z rednim poslovanjem vsako nedeljo od 10. ure do 11.30, kar za vaški okoliš popolnoma ustreza. Število članov se veča in ljudje se za knjižnico vedno bolj zanimajo. Krašnjani celo prosijo, naj bi se preselila v Lukovico, kar pa je neizvedljivo, ker tam ni prostora, morali pa bi tudi plačevati najemnino.

Knjige bo treba nabavljati hitreje, ker je zanimanje malo večje. V poslovanje uvajam dijake višjih razredov, ki to po mojih navodilih delajo prostovoljno.«

Iz zapisnika seje Upravnega odbora knjižnice, dobro leto kasneje, 28. 12. 1960, pa se da razbrati naslednje:

»Ob koncu leta 1959 smo imeli 274 članov, sedaj pa jih je 290. Ta številka ne prikazuje točne slike obiskovanja knjižnice, ker se je mnogo vpisanih izselilo iz tega okolja, nekateri pa ne prihajajo več po knjige.

Ob koncu leta 1959 je bilo v knjižnici 1085, sedaj pa je 1108 knjig. Novih je tako le 23. V uradnih urah še vedno pomagajo po trije učenci iz višjih razredov osnovne šole. V tem letu so bile to tri deklice in sicer Kalinger, Rak in Pirc.

V preteklem letu nismo dobili nobenih podpor ali dotacij ter so bili tako dohodki le iz izposojevalnine. Tako je bilo ob koncu leta 901 din primanjkljaja, kar sem založil iz svoje blagajne; tako so bile plačane vse naročnine, nabavljene knjige in žaganje za peč. Sreča je, da letos ni ostra zima, ker je ogrevanje prostora s pečjo na žaganje nekoliko pomanjkljivo.

Knjižnični prostor je začela uporabljati potujoča zobna ambulanta, čeprav Upravnega odbora za to ni prosila. Ne posluje pa ob nedeljah ob istem času kot knjižnica. Še enega prostora nismo pridobili, ker to ni potrebno.«

Seveda se časi spreminjajo, tako se je spremenila tudi knjižnica, a kljub vsemu ne tako, kot bi si človek mislil. Knjižnica je še vedno v istem prostoru, ki je bil ob ponovnem odprtju knjižnice leta 2003 prenovljen in na novo opremljen, vendar pa prostor na žalost ne zadostuje več, kajti enota ima sedaj več kot 10.000 enot gradiva, tako knjižnega kot neknjižnega, naročeni smo na 19 revij, prejemamo tudi lokalne novice iz domače in sosednjih občin. V knjižnici potekajo pravljične urice, ustvarjalne delavnice, trikrat letno pripravimo predstave za otroke v dvorani Kulturnega doma Antona Martina Slomška, ki nam jo brezplačno nudi Župnijski urad Brdo Pri Lukovici. Ogledate si lahko občasne razstave, predvsem pa se v naši enoti lahko počutite zelo domače in sproščeno. Knjižnica je zelo dobro založena in tu lahko najdete tudi knjigo, za katero morate sicer v knjižnicah dolgo čakati. Naš edini, hudi sovražnik je prostor, ki ga je zmanjkalo že dolgo tega. Del knjig je zato umaknjen v skladišče, mi pa upamo in držimo pesti, da se nam obetajo boljši časi. V knjižnici so na razpolago tudi trije računalniki za uporabnike.

V sklop knjižnice v Šentvidu spada tudi Potujoča knjižnica - kombi, ki se poln knjig prevaža po manj dostopnih krajih v dolini Črnega Grabna.

Knjižnica je poimenovana po dr. Jakobu Zupanu, ki je bil rojen 4. julija 1785 v današnji Trstenjakovi hiši na Prevojah pri Šentvidu. Normalko je obiskoval v Novem mestu, v Ljubljani pa gimnazijo, licej in bogoslovje. Ker je bil premlad za posvetitev, so ga poslali na Dunaj, kjer je bil posvečen v duhovnika in promoviran za doktorja teologije. Vrnil se je v Ljubljano in kaplanoval pri Sv. Petru. Od leta 1811 pa do 1815 je bil kaplan v Šmarju pri Ljubljani. Leta 1815 je postal profesor stare zaveze v ljubljanskem bogoslovju in profesor za orientalske jezike na liceju. Bil je velik jezikovni talent in tudi sicer zelo izobražen. Obvladal je poleg nemščine in klasičnih jezikov, hebrejščino in arabščino, francoščino, italijanščino, srbohrvaščino, bolgarščino, v ruščini pa je opravljal brevir.

Zahteval je svobodo znanstvenega raziskovanja, bil je proti policiji in nasprotoval celibatu. Prišel je v spor s cerkvenimi in državnimi oblastmi in se zapletel v več disciplinskih preiskav. Ker je bil pri podelitvi prostega kanonikata prezrt, je Zupan v pridigi 29. junija 1832 v šentpeterski cerkvi napadel škofa A. Wolfa in drugo hierarhijo. Med preiskavami, ki so trajale do 1834, so ga večkrat zaslišali in po naročilu dvorne študijske komisije skrivaj opazovali. Ko mu niso mogli dokazati krivoverstva, so mu naprtili vrsto prestopkov in ga konec leta 1935 upokojili s polovično pokojnino in ga pregnali v Celovec. Primernega dela v Celovcu ni mogel dobiti, tudi knjižničarske službe v Pragi mu niso mogli priskrbeti.

Preroditelji Zois, Vodnik, Kopitar in drugi so od njega veliko pričakovali, vendar ni izpolnil njihovih upov. Pisal je članke s področja zgodovine, jezikoslovja, prevajal biblijo, zbiral pregovore in skladal pesmi, učeč se pri Vodniku. Plodovit je bil predvsem kot čbeličar, vendar je zaradi miselne in oblikovne okorelosti izzival njihovo grajo. Posebno Prešernu je bil velikokrat tarča za zabavljice. 

Dr. Jakob Zupan je bil v slovenski literaturi in kulturni zgodovini zanimiva in samosvoja osebnost – izjemno jezikovno izobražen učenjak, kot človek pa čudak, ki je pogosto prihajal v spore z okolico. Umrl je v Celovcu leta 1852.