Umrl je Tomaž Šalamun
27. decembra je v Ljubljani umrl Tomaž Šalamun, "general slovenske avantgarde", eden največjih in tudi v tujini najbolj priznanih slovenskih pesnikov. Star je bil 73 let.
"Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil." S temi besedami je v slovensko poezijo vstopil eden najbolj uveljavljenih slovenskih literatov, Tomaž Šalamun. V svoji karieri je izdal okoli 40 pesniških zbirk in za svoje delo prejel številna priznanja, med drugim leta 1999 Prešernovo nagrado. "Bogato in plodno pesniško potovanje Tomaža Šalamuna se dogaja v risu osupljive kondicije in vulkanske energije," je bila takrat utemeljitev žirije.
Med drugim je bil tudi dobitnik evropske nagrade za poezijo, zlatega venca Struških večerov poezije in Njegoševe nagrade, visokega priznanja Črne gore. Novico o pesnikovi smrti je danes prvi sporočil tržaški Primorski dnevnik.
Šalamun se je rodil leta 1941 v Zagrebu, pozneje se je z družino preselil v Ljubljano, nato v Mostar. V Slovenijo se je družina lahko vrnila po informbiroju, a ne v Ljubljano, pač pa v Koper. Tam je Šalamun zaradi svojega izjemnega igranja na klavir obveljal za čudežnega dečka. Treniral je tudi veslanje, a ko mu je tega oče prepovedal, je hkrati in za vedno opustil tudi klavir.
Dvomi o študijski usmeritvi so ga sprva povedli po očetovih stopinjah na študij medicine, ki pa ga je opustil in se posvetil študiju zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prav tam je prisluhnil Danetu Zajcu, ki je bral svoje pesmi, in odkril strast do poezije. "Nisem vedel, kaj se mi dogaja, silno sem se ustrašil, a čutil, da gre za nekaj usodnega," je Šalamun pred nekaj leti dejal v pogovoru za posebno izdajo revije Mladina - Intervjuji.
V slovensko poezijo je, kot že rečeno, vstopil leta 1963 s stavkom "Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil", tri leta pozneje pa zaznamoval svoj vstop v pesniški prostor z izidom prve pesniške zbirke Poker. "Šalamunovo ikonoklastično pesništvo je bilo od vsega začetka mnogo več kot nočna mora za ljudi starega kopita in bogato lovišče za številne umetnostne teoretike in interprete. Z izjemno recepcijsko odmevnostjo v ameriških akademskih krogih je že okoli leta 1970 nakazovalo možnost do tedaj nepredstavljivega planetarnega 'resonančnega prostora' slovenske literature," je zapisano v knjigi Sto slovenskih pesnikov.
Med študijem je sodeloval s skupino OHO, ki se je predstavljala po vsej nekdanji Jugoslaviji, leta 1970 pa tudi na odmevni razstavi Information v newyorškem Muzeju moderne umetnosti. Kmalu zatem je Šalamun prejel vabilo v New York in si v kratkem pridobil tudi naklonjenost ameriškega bralstva. V ZDA je napisal več kot polovico svojih zbirk, močno pa ga je navdihnila tudi Mehika. Američani so ga sprejeli za "svojega" - ameriškega pesnika in ga navajajo vzporedno s svojimi najboljšimi poeti.
Med letoma 1996 in 1999 je opravljal funkcijo kulturnega atašeja na slovenskem veleposlaništvu v ZDA, še v zrelih letih pa je na ameriških univerzah predaval kreativno pisanje.
Leta 2011 se je Šalamunovi 70-letnici poklonil tudi ljubljanski Mini teater, in sicer z gledališkim performansom Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana. Osvobajajoča moč Šalamunove poezije se je namreč po mnenju direktorja gledališča Roberta Waltla lahko merila z revolucionarnim erosom 60. let, ki je zajel ves svet. Režiser Ivica Buljan je za performans izbral pesmi iz različnih obdobij, od Pokra pa do novejših besedil.
Takrat so pri Študentski založbi pripravili tudi simpozij, ki je v dveh delih potekal v Zagrebu in Kopru, in branje njegove poezije, ki ga je gostila Ljubljana; tako so bili v praznovanju nekako povezani pesnikov rojstni kraj (Zagreb), kraj, kjer je odraščal (Koper), in seveda tisti, kjer je v zrelih letih živel in delal (Ljubljana). Kolegu in prijatelju so se z branjem njegove (in svoje lastne) poezije prišli poklonit Milan Jesih, Dušan Jovanović in Josip Osti.
Do svojega dela je imel Šalamun izjemno zanimiv odnos: tuje se mu niso zdele njegove zgodnje pesmi, ampak prav nasprotno. "Svoje stare pesmi čutim kot svoje, je pa res, da me ne vznemirjajo in ne zanimajo več. Napisal sem jih jaz, sicer mlad jaz - pri najnovejših verzih pa mi ni jasno, od kod so se vzeli, in so mi tuji." Včasih so bile "te stvari", je na zgoraj omenjenem literarnem večeru povedal o pesnjenju, jasnejše, videl jih je s svojim notranjim očesom in jih opisoval, v zrelih letih pa "se zgrinjajo nanj z dosti več strasti in slasti" in bi bilo zgolj opisovanje nesmiselno, za bralca skoraj žaljivo.
Šalamun, ki je svojo pesniško izkušnjo opisoval skoraj kot izkušnjo medija, ki navdih prejema od "nekje zgoraj", je v poznejših letih svoj pesniški nadzor videl zgolj in samo v tem, da "se dovolj razpre in čaka, da se proces začne".
"Morda nisem posebej dober pesnik," je pred tremi leti svoje "rojstnodnevno" branje skromno sklenil Šalamun, "imam pa dar, da zelo intenzivno začutim potenco mladih pesnikov in pesnic, tudi takih, ki še sami ne vedo, da so pesniki". Tako se je spominjal, kako je pred leti prebral samo štiri verze izpod peresa takrat 19-letnega Aleša Debeljaka in v hipu "videl, da se začenja nov kozmični svet, ki bo presegel meje njegove poezije".
"Šalamun ni pomemben pesnik le v regiji, temveč tudi v svetovnem merilu. Letos imamo na zagrebški filozofski fakulteti diplomski kolegij, ki problematizira interkulturalnost Šalamunovega neoavantgardnega pesništva," je ena izmed stvari, ki jih je v hrvaški prestolnici leta 2011 izpostavil profesor Zvonko Kovač, Krištof Jacek Kozak pa je na primeru pesmi Duma 64, zaradi katere je bil Šalamun zaprt, opozoril, da je treba njegove pesmi jemati zelo resno. "Šalamuna večina ne jemlje zelo resno, ker ponuja ukrivljena zrcala, v katerih vidimo sebe na način, ki si ga morda ne želimo."
Založba Beletrina, ki je pred nekaj leti izdala največji izbor Šalamunove poezije, ki ga je naredil pesnik sam, bo že v začetku januarja izdala tudi njegovo poslednjo pesniško zbirko.
Vir: RTVSLO