V poletnem času vas vabimo k ogledu cvetličnega sveta, narave in tihožitij gospe Dragice Sušanj - slikarke, ki slika z usti. Razstava bo na ogled od 29. junija do 29. julija 2015. Prijazno vabljeni, da se nam pridružite pri odkrivanju lepot narave v igri svetlobe, sence in barv.
Dragica Sušanj se je rodila 3. aprila 1966 v Dolnjem pri Jelšanah in je članica Društva paraplegikov Istre in Krasa. V letu 1994 se je v prometni nesreči poškodovala in postala tetrapleginja. Nekaj let po nesreči je v sebi odkrila slikarski talent in kmalu so nastale prve slike.
Svoja likovna prizadevanja je strnila v novo pregledno razstavo del, ki zgovorno potrjujejo, da je v dokaj kratkem obdobju ustvarila veliko in dosegla lepe uspehe. Čeprav jo je usoda že pred trinajstimi leti kruto priklenila na invalidski voziček, se ni vdala in je vselej stremela po lastnih kreativnih vsebinah. Na pobudo prijateljev pa se je preizkusila tudi v slikanju z usti.
Sprva težka in naporna pot ji je naenkrat oprla novo poglavje v življenju. Ob pomoči Benjamina Žnidaršiča (tudi slikarja, ki slikarski čopič drži z usti) ter mentorjev Rassa Causseviga in Jožeta Potokarja, je na različnih likovnih tečajih, delavnicah in razstavah spoznala temeljne slikarske osnove, na katerih je začenjala počasi, z neustavljivo voljo in neomajnim pogumom, ustvarjati svoje prve risbe, skice in slike.
Kot večino kolegov jo je motivno najbolj pritegnila narava, kjer je našla največ navdiha. Slikovitost rodne ilirskobistriške pokrajine jo je močno prevzela tudi skozi slikarske oči. Tako lahko na njenih upodobitvah spoznavamo znane vedute, pa tudi neznane kotičke, kjer je še moč najti tišino narave. V želji, da osvoji globino, v katero pelje gledalčev pogled, se rada prepušča vodnemu toku, kajti ravno voda je tista, ki jo tudi po slikarski plati zelo privlači.
Rada slika cvetje, drevesa, stoletne osamelce, gmajne, travnike in opazuje spokojne rečne bregove z vrbami. Drevo ji pomeni simbol življenja in v vsakem lahko najde zgodbo in sporočilo. Kdaj drugič jo prevzamejo obzorja in poti, ki vodijo v neznano. Tudi skrivnostno Cerkniško jezero je pritegnilo njeno pozornost, saj se mu je odzvala v številnih podobah.
Na platnih Dragice Sušanj je zaznati neko posebno atmosfero mirovanja, mehkobo in toploto zlato ožarjene zime, blagega pomladnega vetra ali jesenskega oblačnega neba, ki se spušča na pokrajino. Tako kot se narava spreminja skozi letne čase v igri svetlobe, sence in barv, tako zgovoren je tudi slikarkin odgovor na videno in doživeto. TihožitjeEna sama izbrana barva ali motiv ji lahko ponudi nešteto različic - kot na primer, v upodobitvah osamelega čolna, ki je obmiroval sredi morske gladine. Barvna paleta, ki jo uporablja, je kljub temu raznolika, podvržena spontanemu občutenju; od mehkobnih pastelnih tonov do živahnejših poudarkov. Poteze čopiča so izrazno polne, odločne, pogosto široke, nanašanje barv je krepko, snovno in dinamično. Z igrivim, a premišljenim plastenjem barv dosega plastičnost in globino. Na ta način postajajo površine in ploskve razslojene v vrsto barvnih raziskovanj, ki zaživijo v neštetih odtenkih. Panoramski krajinski izrezi v trenutku prenosa v sliko ne postanejo privlačni le kot odslikava realnosti, temveč tudi kot doživet spomin in zapis nekega časa.
Umetnostna zgodovinarka Polona Škodič