Člani Kulturnega društva foto kino in video klub Mavrica, ki je bil ustanovljen leta 1969, že dolga leta vestno beležijo in arhivirajo podobo naše dežele in jo prikazujejo na razstavah, filmih, videokasetah in drugih medijih.
Foto fino zveza Slovenije jim je zaupala izvedbo kar treh republiških festivalov amaterskega filma (1974, 1979 in 1983), za kar so prejeli srebrno priznanje "Ljudske tehnike".
Svoje fotografije pošiljajo na številne razstave, tudi mednarodne. Priznanja dobivajo iz Finske, Belgije, Južne Afrike, njihove fotografije visijo tudi na razstavi na Kitajskem, sodelujejo z Japonskim fotografi iz Tokia. Na fotografskem področju so imeli odličnega mentorja, mednarodnega mojstra fotografije Vlastja Simončiča, ki je bil prijatelj in častni član. Pri filmu so jim večkrat pomagali in svetovali tudi Rudi Klarič, Mile De Gleria in Nenad Jovičić.
S pričujočo razstavo želijo sporočiti, da je bogastvo naše kulturne dediščine naša dota za prihodnost!
Razstava Bogastvo naše kulturne dediščine skozi fotografski objektiv bo na ogled od 11. do 30. junija 2018. Vabljeni!
"Zazremo se v trhlo mlinsko kolo, v kozolec brez strehe, v grajske zidove, v kmečko domačijo, v rože na oknu, v leseno rezbarijo na cerkveni klopi, v sliko solinarskih domov, v skladovnico drv ob kmečki domačiji… zaslišimo tiho šumenje vode na vaškem jezu, zvon iz vaškega zvonika sredi romantične vasice… Kako minljiv je čas. Saj vendar ni tako daleč od tedaj, ko so ropotali in topotali mlini ob vsakem vaškem potoku, ko so bili kozolci polni žita in sena, ko izpod kozolcev – toplarjev odmevala domača pesem. Kozolec – ime je dobil od svetega kozla, posvečenega bogu Perunu, poganskemu bogu strele. Na kozolce so nekdaj pritrjevali drevesno rogovilo in za njo zataknili snop žita – darilo Perunu. Perun zato ni metal strel v svojega kozla in v darilo, namenjeno njemu.
Gledamo slike in tiho prisluhnemo zgodbam o življenju pastirja na Veliko planini, o kmetu, ki je pokril streho svojega doma z lesenimi skodlami, o tlačanu, ki je gradil grajske zidove… vsaka slika pripoveduje svojo zgodbo, zgodbo o času, ki se ne bo nikdar več povrnil. Kaj pa današnji čas? Na poljih stojijo samotni kozolci - harfe vetru – kot jih imenujejo tujci, ki z občudovanjem strmijo vanje, ko hitijo po cestah mimo njih. Ali domači in tuji turisti vedo, da je kozolec - toplar uvrščen v sam svetovni vrh izdelkov ljudskih, nešolanih stavbarjev. Na mnogih teh častitljivih lepotcih danes visijo reklame za proizvode moderne industrije!
Želimo, da bi naša razstava pripomogla k osveščanju našega človeka, da bi pripomogla k spoznanju, da je bogastvo naše dediščine – naša dota za prihodnost! Prihodnost naše dežele je v turizmu. Industrije nimamo več, s kmetijstvom ne moremo v globalizirani svet, v turizmu pa imamo neizmerne možnosti. Turizem sestavljajo naravne lepote in kulturna dediščina. Obojega ima naša dežela na pretek. Pri nas ima »vsaka vas svoj glas«, ki odmeva v tisočerih pripovedih, pesmih, šegah … Za turizem je ena najpomembnejših dragocenosti naše dežele prav gotovo njena stavbna dediščina, ki je za turista najbolj »vidna«.
Stara modrost glasi » ne ljubiš, česar ne poznaš«. Poznati in ljubiti, kar je domače ter spoštovati, kar je tuje, je prava pot, ki vodi do miru in sožitja med narodi. Naj bo pričujoča razstava eden od korakov k temu lepemu cilju."
Dušica Kunaver, kulturna publicistka